To je seveda pomenilo, da bo partner mesec pred svojim 21. rojstnim dnem postal očka. Bila sva vesela, ob vsem pa rahlo v skrbeh, če bo meni v šoli vse uspelo urediti. Čas je mineval, nosečnost je potekala brez težav. In prišel je mesec maj. Mesec mojega predvidenega datuma poroda. V šoli sem vse zaključila, edina skrb je bila še matura.

V četrtek zjutraj so me zbudili krči. Ves dan sem se počutila res čudno. Zvečer sem odšla pod tuš in spat. Okrog polnoči pa so me zbudili res močni popadki. Ker je to le bil prvi otrok in me je skrbelo, sva se s partnerjem odločila, da po uri in pol rednih popadkov odideva v porodnišnico. Prišla sva ob dveh zjutraj, kjer so mi povedali, da je to še čisti začetek in lahko še traja.

Popadki so bili znosni, zato sem odšla še pod tuš in se sprehajala. Partnerja sem poslala domov. Ko je prišel ob 8. uri nazaj, je bil čisto šokiran, ko me je zagledal. Ravno sem se sprehajala po hodniku in bila res uboga. Imela sem take popadke, da sem še komaj hodila. Takrat so me spravili nazaj na posteljo, in ker se še vedno ni prav veliko dogajalo, so mi dali umetne popadke. No, tu sem pa do 10. ure res mislila, da bom zlomila tisto posteljo od bolečin, ampak s pravilnim dihanjem je nekako šlo.

Ob 10. uri je bil čas, da mi dajo epiduralno analgezijo, in tako se je zame začela milina. S partnerjem sva se pogovarjala in sproščeno čakala, da spoznava dete pod mojim srcem. Okrog 12.30 se je spet začelo. Napočil je čas, da spoznava najinega otročka. Tako je po 12 urah v porodnišnici in še več urah popadkov doma ob 13.24 na svet prijokal najlepši fantek pod soncem. In res sem v trenutku pozabila na vso bolečino. Čez 10 dni pa sem šla pisat še maturo. In vse sem naredila uspešno v prvo. Kjer je volja, je tudi pot.