Ko sem jo dobila v naročje, sem jokala kot dež.

''Čestitam, noseči ste, ste v sedmem tednu,'' so bile njene besede, jaz pa sem jokala od vznemirjanja in sreče, ko sem slišala, da tej mali pikici na ekranu že tako močno bije srček.

Nosečnost je potekala čisto normalno, vsi izvidi in pregledi so zmeraj bili v redu. V glavnem, nosečnost je bila takšna, kot sem si želela, razen slabosti, ki so trajale do tretjega meseca ves dan. Na nuhalni sva izvedela, da dobim punčko in takrat se je sreča še povečala, saj sva si oba s fantom po tihem želela 'pupe'.

No, najin sonček je na svet pohitel tri tedne pred PDP. Voda mi je odtekla ob dveh ponoči in že sva se peljala proti mariborski porodnišnici. No, tam pa se je čas ustavil, saj nisem bila odprta niti centimeter in tudi popadki še niso bili prisotni ... Fant je bil ves čas zraven mene in tako sva drug drugemu krajšala čas in čakala, kdaj se bo vse skupaj začelo ... Prijazna sestra je vsake toliko časa prišla pogledat, če se že kaj odpiram in tudi popadki so se začeli intenzivno pojavljati. Boleli so tako, da sem se zvijala od bolečine.

Naenkrat je bilo v porodni sobi okoli mene polno ljudi in takrat sem vedela da se je zares začelo. Potiskala sem z vso močjo, ki sem jo imela, ampak vseeno ni bilo dovolj, zato so mi pomagali z vakuumom, ampak porod sem sama dokončala naravno. In tu je bila najina punčka, lepša, kot sem si jo predstavljala. Ko sem jo dobila v naročje, sem jokala kot dež. Noč sva preživeli v porodni sobi, naslednje jutro pa sva šli v sobo. Zdrava mala punčka ... vse je 'štimalo' ... imela je dovolj kilogramov, tudi velika je bila dovolj in vse je bilo v najlepšem redu. Vmes so jo sestro odpeljale, da so preverili, vid, sluh in kri za presejalni test.

In tu se moja zgodba šele začne ...

Dober teden po odpustu iz porodnišnice sem dobila klic, da se moramo naslednji dan nujno oglasiti v pediatrični kliniki v Ljubljani. ''Kaj??? Zakaj pa?'' Tisti dan sem prejokala, ker nisem vedela, kaj je narobe z mojo punco. Tudi po telefonu mi niso povedali, kaj je, le da moramo v Ljubljano. Čakanje, da gremo naslednji dan v Ljubljano, se je vleklo v neskončnost in mislila sem, da ne bomo nikoli prišli do tja.

Tam nas je sprejela prijazna zdravnica. Povabila naju je v sobo in takrat je začela govoriti, da ima najina punčka povečane vrednosti fenilalanina v krvi in da bo do svoje smrti potrebovala dieto, ki izključuje beljakovine, da se bo normalno razvijala ... Nisem takoj dojela, kaj mi želijo povedati. Vem samo, da sva se s fantom spogledala in padla v jok ... Kasneje nama je zdravnica do konca obrazložila, kaj ta bolezen sploh je in kako z dieto dosegamo, da se otrok normalno razvija, raste, se veseli življenja kot vsi ostali. Bolezen, ki jo ima najina punca, se imenuje fenilketunorija in je genska bolezen. Midva sva bila prenašalca te bolezni in do zdaj tega nisva vedela.

V glavnem, najina punčka ima blago obliko bolezni in ima zato tud manj strogo dieto. Stara je eno leto in je čisto normalen otrok, ki radovedno raziskuje svet. Glede diete res minimalno pazimo, ker njen encim ni čisto "pokvarjen" in ji pomaga presnavljati beljakovine.

Da imaš zdravega otroka, je vsakemu samoumevno, ampak šele, ko ni, se zavedaš, koliko je dejansko zdravje vredno. Najina deklica ni bolna, le minimalno dieto ima. Hvaležna sem do neba, da jo imam.

Če tudi vas doma razveseljujejo navihanci in želite anonimno deliti z nami ter našimi bralci svojo porodno izkušnjo, vas prosimo, da nam jo pošljete na elektronski naslov urednistvo@bibaleze.si.