Potem sem se vsako točno uro prebudila in morala hoditi lulat. Nič posebnega, torej. Ko pa sem se prebudila ob šesti uri zjutraj, sem v trebuhu začela čutiti rahle krče. In ker sem mislila, da so lažni popadki, sem se šla prhat, da bodo minili, ampak krči so se še vedno ponavljali in nisem mogla zaspati nazaj. Nastavila sem si aplikacijo za merjenje popadkov na telefonu in ugotovila, da se popadki ponavljajo na od pet do sedem minut. Ob osmi uri sem zbudila partnerja in odpravila sva se proti porodnišnici Celje.

Tam sva bila okoli devete ure. Na pregledih so mi sestre potrdile blage popadke na od pet do sedem minut, odprta sem bila dva centimetra. Potem so me sprejeli na oddelku in sem čakala, partner je bil lahko ves čas ob meni. Okoli 14. ure sem čutila, da so se popadki začeli stopnjevati in o tem sem obvestila sestro na oddelku, ki me je nato odpeljala na pregled, na katerem je bilo ugotovljeno, da so popadki malo intenzivnejši, ampak nisem bila še dovolj odprta za porodno sobo.

Potem na oddelku so se pa začeli tisti pravi končni popadki, sestra mi ni verjela, da imam tako močne popadke in me ni hotela ponovno peljati na pregled, rekla je, da mi bo prinesla injekcijo za bolečine, da sem zgolj občutljiva. Ob 17. uri sva jo s partnerjem končno prepričala, da me je peljala na pregled. Ob 17.08 sem nato prišla v porodno sobo, odprta že osem centimetrov in takoj se je začela akcija. Imela sem super prijazno, mlado babico, ki mi je pomagala, da sva s samo nekaj potiski s partnerjem dobila najin največji zaklad.

Ob 17.33 sem rodila zdravo punčko, veliko 53 centimetrov in težko 3450 gramov. Na svet je prišla 12 dni pred predvidenim datumom poroda in s svojim prihodom poskrbela, da sta mami in ati doživela najlepši novoletni dan v svojem življenju.

*Fotografija je simbolična. Zgodbo smo prejeli v zasebnem sporočilu na Facebooku, kontakt hranimo.