S partnerjem sva mojo prvo nosečnost dojemala zelo različno. Moja želja je bila zelo velika, tudi njegova, ampak ga je bilo strah, kako bova zmogla. Stara sem bila 21 let. Nosečnost je potekala v najlepšem redu. Na isti dan, kot so se začeli popadki, so me sprejeli v bolnišnici, in sicer ob 10.30. Tam je bila starejša sestra (babica), ki je že takoj rekla, da že vsaka misli, da bo takoj rodila. S partnerjem sva jo oba čudno pogledala ...
Ker so se moji popadki umirili, so mi dodali še umetne. Večino časa sva bila v sobi sama, vsake toliko je prišel kdo in me pregledal. To je res bolelo, ura je minevala, popadki pa so bili vse bolj boleči, jaz pa sem bila odprta samo 2 cm. Po dolgih urah neznosnih popadkov je v sobo prišlo kot strela z jasnega ogromno zdravnikov in začela se je panika, če se strinjam s carskim rezom. Otrok se je zavil okoli popkovnice in se ni mogel spustiti v porodni kanal. Zaradi napora se sploh nisem zavedala, kaj se dogaja.
Ob 19.30 se nama je rodil sin Tim. Partner je otroka videl, jaz pa sem bila pod narkozo, tako da otroka tisti dan nisem videla ... Zelo čudni občutki ...
V prihodnje vam zaupam še mojo drugo, tretjo in četrto porodno zgodbo.
*Fotografija je simbolična. Zgodbo smo prejeli v zasebnem sporočilu na Facebooku, kontakt hranimo v uredništvu.
