9. 7. 2021 sem imela PDP. Mojemu otročku se ni nič kaj mudilo, sem nestrpno čakala "dan D", ki pa ni prišel tako kmalu. Ker do svojega PDP še nisem rodila, sem imela čez dva dni v porodnišnici meritev CTG. Ta tudi ni pokazal, da bi se kaj dogajalo. No, ko so od PDP minili trije dnevi, me je res že vse bolelo. Čutila sem neke popadke, rahle, kot nekakšno pekočo bolečino v križu. Potem sem imela 12. 7. 2021 spet CTG, popadkov ni pokazal, le ginekologinja je preverila, ali sem kar odprta, in mi poskusila narediti manjši poseg, da bi mi zmehčala maternični vrat. Bila sem odprta le en centimeter – tako rekoč nič.

Tako se je nadaljevalo vse do 19. 7. 2021, ko je od PDP minilo že deset dni. Res sem bila že izmučena od vsega, doma pa sem imela še sina. Ves čas sem razmišljala, kdaj se bo začelo, kdaj bom rodila, kako bom rodila. Psihično in fizično sem bila že povsem načeta. Težko mi je bilo, saj sem vedela, da bom morala 19. 7. 2021 v porodnišnico, da mi bodo sprožili porod. Takrat sem sina pustila pri babici – prvič v življenju sem bila tako dolgo brez njega.

Prišla sem v porodnišnico in bila sprejeta. Po vsem tem čakanju so mi ob 12.00 vstavili prvo tableto za sprožitev poroda. Srčno sem upala, da bo ena dovolj in da se bo vse skupaj kmalu začelo. Tako sem ostala v sobi in čakala na prve znake, ki so se pokazali okoli 18. ure, ko me je začelo kar močno boleti v predelu križa. Peljali so me na pregled in ugotovili, da se res nekaj dogaja, saj sem bila odprta že 4 cm. Pa sem vseeno rekla, da bi šla še malo v sobo počivat, preden se zares začne. Ob približno 20.00 sem poklicala sestro, saj so bili popadki že na pet minut in zelo močni. Odprta sem bila že 6 cm, zato smo se skupaj z babicami odločile, da grem v porodno sobo. Tam se je babica tudi sprehajala z mano, tako da sem lažje predihavala popadke.

Ura je bila polnoč, ko sem se dobesedno skotalila na porodno posteljo. Pripravili so me na porod, saj sem bila odprta že 9 cm, in kmalu je prišel čas za iztis. Dobila sem protibolečinsko sredstvo, vendar ni kaj dosti pomagalo. No, naj dodam, da sem se zelo bala, da mi po prvi tableti ne bo uspelo roditi, saj sem si srčno želela normalen, spontan porod, kakršen je bil pri prvem otroku. Ni me bilo strah roditi, le vedela nisem, kaj me čaka, in ta moj strah se je nanašal samo na sprožitev. V porodni sobi smo se še šalili in smejali, čeprav sem bila v groznih bolečinah.
Pri iztisu pa so bili dovolj le trije potiski in rodila sem svojo prelepo nasmejano veselo punčko Kajo, ki ima zdaj dva meseca.

Vso psihično in fizično utrujenost, vso bolečino sem pozabila v trenutku, ko sem zaslišala jok in dobila v naročje svojo hčerko, ki se je rodila 20. 7. 2021, velika 51 cm in težka 3460 g.

Vesela sem, da so bile vse moje skrbi glede sprožitve zaman in da se je vse srečno in dobro končalo, predvsem pa da sem domov pripeljala zdravo deklico. Zato mamicam, ki vam bodo na kateri koli način sprožili porod, sporočam: Brez strahu, saj je nepotreben. Verjamem, da se bo vse lepo in srečno končalo. Ves trud je poplačan, ko v naročje stisneš svoje bitje, ki je devet mesecev raslo pod tvojim srcem.

Ob tem bi se rada zahvalila vsem babicam v porodnišnici v Novem mestu, še posebej pa babici Alenki, ki je res zlata. Srečno vsem mamicam in nosečkam.