Ker sem za seboj že imela porodno izkušnjo, sem tokrat točno vedela, za kaj gre. Starejši fantek je bil star dve leti in dva meseca in ravno takrat je imel rutinski poseg, zato sva nameravala dopoldne v zdravstveni dom, da bi pogledali, kako se celi ranica, in mu jo prevezali. Zjutraj sem začutila čudno ščemenje v predelu hrbtenice, zunaj pa je močno deževalo. Pomislila sem, da bom poklicala na pomoč mamo, saj sem bila v devetem mesecu nosečnosti in tisto ščemenje v predelu hrbta se mi je zdelo nekam znano. 

Mami je prihitela k nam, jaz pa sem se za vsak slučaj odpravila pod tuš in oblekla sveža oblačila. V tistem trenutku pa sem začutila prvi popadek. Ker mama nima izpita za avto, mož pa je bil službeno odsoten in se je takrat izobraževal kakšnih 150 km od doma, sem poklicala botro svojega starejšega sina, ali bi nas morda lahko prišla iskat z avtom, češ da je treba sinčka peljati k zdravniku, zunaj pa močno dežuje. Prijateljica mi je dejala, da si bo, če se ne mudi, še posušila lase in prišla nato k nam, mene pa je takrat že "stisnil" naslednji popadek. Kljub temu sem se umirjeno nasmejala in dejala: "Ah, nič se ne mudi, kar v miru ..." 

Ker je moj prvi porod trajal vsega skupaj slabo uro, sam iztis otroka pa okoli 15 minut, me je sicer malce skrbelo, ali bom prispela pravočasno. Na srečo pa je imela prijateljica šesti čut, da se morda dogaja nekaj čudnega, in je preskočila sušenje las ter pohitela k nam. Ko je ugotovila, da sem tik pred porodom, je hitro zapeljala do zdravstvenega doma, tam pa me je mama vprašala, ali imam morda čas počakati, da sinu prevežejo rano, ker bi si ona želela z menoj do porodnišnice. 

Mami sem se samo nasmejala skozi zobe in dejala: "Ne mama, mislim, da nimam časa počakati ..." in mama je že vedela, koliko je ura. Sinčka je odpeljala k zdravniku, midve s prijateljico pa sva se odpravili v porodnišnico v Trbovljah. Nekje na pol poti so si začeli popadki slediti na eno minuto. Prijateljica, ki si sicer z avtom ni upala peljati mimo določenega tveganega mesta v prometu, je tokrat dojela, da gre zares, in odmislila tudi svoj strah in negotovost ter zapeljala po bližnjici, da bi me čim prej pripeljala pred vrata porodnišnice. 

Ko sva prispeli, me je vprašala, ali lahko sama pridem do vrat, da bi ona lahko parkirala avto. Seveda sem ji pritrdila, popadki pa so bili že tako intenzivni, da sem se še komaj naslonila z obema rokama na vrata in pritisnila na zvonec. Oglasila se mi je ena izmed babic in me vprašala, po kaj sem prišla, pa sem povedala, da mislim, da sem prišla rodit. Vprašala me je: "Mislite ali veste?" 

"Ne vem, mislim," sem nervozno odgovorila in čakala, da mi pride odpret vrata. Komaj sem še po stopnicah prišla na oddelek porodnišnice in babica me je pospremila do naprave CTG, ki meri popadke. "Hmm ... nič se ne dogaja," je dejala. Jaz pa sem imela popadke vse pogosteje in vse močneje. "Jaz ne grem domov," sem ponavljala. "Naprava ničesar ne kaže," je vztrajala babica. Meni pa sta spolzeli po licu solzi in še enkrat sem ponovila: "Jaz res ne grem domov," zato mi je babica dejala, da me bo pregledal še zdravnik. 

Prijateljica me je medtem spremljala in me nemočno gledala. Veliko sta mi pomenili njena opora in predvsem družba, četudi mi v tistem trenutku ni mogla zares pomagati. Že to, da je bila ob meni, je bilo zame ogromno. V sobo za preglede je vstopil nasmejan zdravnik, ki je dejal: "In, kaj bo dobrega? Kako smo?" Pa sem skomignila z rameni in dejala, da mislim, da bom rodila. 

Zdravnik me je povabil, naj sedem na stol, da bi še sam pogledal, ali se res kaj dogaja. Takrat pa je rekel: "O, midva bova šla kar v porodno sobo! Odprti ste že 4 cm!" Od sreče in olajšanja sem sklenila roke kot pred samim Bogom ter mu iskreno in srčno rekla: "Najlepša hvala, ker mi verjamete." Takrat se je babica nasmejala in mi dejala, da mi je tudi ona verjela. Še danes sem prepričana, da mi v resnici ni. 

Ko sem se odpravila v porodno sobo, sem v nasprotju s prvo izkušnjo celo imela dovolj časa za klistir. Sestra mi je dejala, naj zdržim vsaj dve minutki, preden se odpravim na stranišče, sama pa sem komaj čakala, da za seboj zapre vrata in stečem do straniščne školjke. Nato sem se na hitro stuširala in spet legla na posteljo v porodni sobi. Takrat pa sem imela tako močan občutek v spodnjem delu telesa, da sem mislila, da bom kar sama rodila, brez osebja, zato sem začela panično pritiskati na zvonec. 

Zdelo se mi je, da hodi babica do moje sobe celo večnost, in prav počasi se je odločila pogledati, kaj se dogaja. Ko pa je odgrnila rjuho, je hitro poklicala zdravnika in ostalo medicinsko osebje, ki je prišlo pomagat. Vrnila se je z mojo mamo, ki je v porodnišnico očitno prišla za nama kot spremljevalka ob porodu. Bila sem ji nadvse hvaležna za to gesto, po drugi strani pa mi je bilo neprijetno, ker je bila mama videti izjemno zaskrbljena in sem se osredotočala nanjo ter poskušala rojevati, ne da bi ji dala občutek, da trpim in da se počutim nemočno. 

Mama je mislila, da me opogumlja, v bistvu pa sem ob pogledu na njen prestrašen obraz jaz opogumljala njo in ji zatrjevala, da je vse v redu. Zdravnik mi je predrl jajčne ovoje, in ko je plodovnica odtekla, sem začela rojevati. Znova sem upoštevala navodila, ki mi jih je dajalo osebje. Dihala sem, potiskala, predihavala in poskušala kar se da učinkovito rojevati. Kar naenkrat pa se je vse umirilo. Babica in sestra sta se spogledali, sestra je pohitela iz sobe. Takrat sem se ustrašila in začela spraševati, kaj je narobe, kaj se dogaja, kam je šla sestra. 

Nazaj je prišla z injekcijo, ki so mi jo vbrizgali v pripravljen kanalček. Šele nekaj časa po tem sem izvedela, da je šlo za umetne popadke. In res me je nekaj trenutkov po tem znova "stisnilo", pojavil se je popadek, in ko sem po navodilih pritisnila, je moj drugi sinček prispel na svet. Popkovino je prerezala moja mami. Sinčka so mi položili na prsi, in ko sem ga zagledala, nisem mogla verjeti, kako zelo je podoben svojemu bratcu. Enak nosek, gosti temni lasje, drobceni prstki in najlepše oči na vsem svetu. 

To malo pišče se je še isti trenutek prikradlo v moje srce in še vedno si zna zagotoviti svoj delež pozornosti, ljubezni in objemov. Pravijo, da so drugi otroci po navadi bolj uporniški, bojevniškega duha in samozavestnejši. Pri nas to drži. Neustrašen, neomajen in poln ljubezni. 

Zabaven, hudomušen in malce nagajiv. Popestri nam vsakdan in nas povezuje še bolj, kot smo bili povezani pred njim. In vsak moj strah in dvom, ali bom lahko imela še koga tako rada kot prvorojenca, se je v trenutku razblinil. Vsak moj dih je namenjen mojima dvema sinovoma, ki sta si kot voda in ogenj, kot noč in dan. Ampak oba imam iz srca rada.