Bodoče mamice in tiste, ki smo si ravnokar nadele ta naziv, smo različne in včasih precej naporne. Polne hormonov, bolečin in pričakovanja. Skrbi nas dojenje, ki nikakor ni tako zelo najbolj naravna stvar na svetu, ampak včasih težko garanje, vključno s krvavečimi bradavicami in podobnimi krasnimi zadevami. Nismo še prepričane, ali bomo znale poskrbeti za to najlepšo, a zelo krhko stvarco, ki smo jo ravnokar dobile v naročje, ali ji bomo lahko nudile vse, jo znale pripraviti na življenje in na to, da bo iz malega človečka postala dober in pošten človek. Razmišljamo, ali se bomo še kdaj naličile ... ali vsaj umile lase in zobe in če bomo po porodu sploh še kdaj normalno šle na stranišče. Nosečnice in mlade mamice smo polne skrbi in vprašanj. Po drugi strani pa bolj srečnih ljudi od nas enostavno ni. Ravnokar smo zagledale najlepše rokice in nogice in očke in ušeska in prstke in najmanjši nosek ter zaslišale najlepši zvok malih pljuč (in ne, nikoli mi ne bo jasno, da kakšen človek ne razume lepote te simfonije). Skratka, nismo najbolj enostavna skupina ljudi, za katerega bi si človek želel skrbeti.

In tako je v primerih, ko se vse izteče tako, kot se mora. Ko na svet prikuka novo in zdravo bitjece. Včasih pa se ne izide srečno …

Trboveljsko porodnišnico in ginekološki oddelek sem spoznala v najlepši luči. V njej znajo poskrbeti za nas, za zmedene, negotove, zaskrbljene, zahtevne in srečne, včasih pa tudi manj srečne mamice. In tudi atije, ki med porodom včasih omedlijo, se živčno prestopajo sem in tja in nato reveži ubogi dobijo še krče, ko v roke dobijo pravkar rojeno detece in se ne upajo premakniti niti za centimeter.

Osebje bolnišnice je enkratno, vsaj jaz sem ga doživela tako – dvakrat. Že ginekologi budno skrbijo za trebuščke, ko ti še pridno rastejo. Ko pa se detece odloči, da bo zapustilo udobno mamino garsonjero, pa pride na vrsto legendarni zdravnik trboveljske porodnišnice, ki je tisočkrat boljši od filmskega gorskega zdravnika (ja, prav ste prebrali, tisočkrat boljši!). Ta zdravnik bodočo mamico simpatično kliče po imenu in ne po priimku, zaradi česar deluje toplo, bližje in bolj dostopno. Med porodom bedi nad tabo kot oče nad svojo hčerko, kar sem mu sama v blodnjah med popadki tudi povedala (zaupala sem mu sicer tudi, da se mi v natikačih, ki sem jih kupila za porodnišnico, zelo potijo noge, a sem to skrila nekam globoko v svojo podzavest).

Babice in babičar so vedno pripravljeni, da pomagajo, svetujejo in se pogovorijo s teboj (ali pa ti samo prijazno vstavijo svečko, da se nič več ne sprašuješ, kako boš osvojila wc). Že v materinski šoli me je babičar pomiril z besedami (če se temu lahko reče pomiritev): »Mi smo vsega navajeni. Najbrž se boste v porodni sobi polulale, pokakale, mogoče bo katera bruhala. Nekatere od vas boste tiho prenašale popadke, druge boste vpile in preklinjale ... Meni je čisto vseeno, edino vaši možje se mi v tem primeru malce smilijo.«

Meni je pomagalo, da sem se sprostila in nisem vpila na moža (upam, da ceni, kako kul sem!). Ko so me pri prvem porodu hvalili, kako super mi gre (čeprav mi ni šlo tako zelo super), me spodbujali, kako sem pridna, me sem in tja malo pobožali po čelu, so se mi zdeli kot mali angelčki, ki so tu zato, da pazijo name.

Pri drugem porodu sem imela carski rez v blokadi, zaradi katerega nisem že cel mesec prej spala od skrbi. Pol manj strah bi me bilo, če bi vnaprej vedela, da se bo anestezist med porodom tako hecal z mano, mi povedal vse o sebi in me držal za roko, da je minilo kot sekunda, ko sem že poljubljala svojo drugo škratkico.

Ni samo medicinsko osebje tisto, ki dela trboveljsko porodnišnico tako prijetno. Tu so še kuharice in strežnice, ki skrbijo za želodčke (dojenje povzroča takšen apetit, da sem sama zmazala tudi krožnik z zelenjavo, ki je sicer sploh ne jem). Pa čistilke, ki kar naprej čistijo, menjajo posteljnino, se malo pogovorijo s teboj ...

To so ljudje, zaradi katerih je trboveljska porodnišnica en tak mali srček Zasavja. Upam, da se Zasavčani zavedamo, kaj imamo.

Vem, da se kdo ne bo strinjal z menoj. V tako majhnem okolju kot je Zasavje, se vsi poznamo, slabe novice potujejo bliskovito iz ust v usta. V navadi ljudi je, da raje pokritiziramo kot pohvalimo.

Ni lahko biti zdravnik ali delati v zdravstvu. Njihovo delo se ne izide vedno, tako kot bi želeli. Ni lahko vsak dan sprejemati odločitve, kakršnih nam, navadnim smrtnikom, ni treba nikoli v življenju. Odločitve, ki včasih pomenijo življenje, včasih pa žal ne. Verjamem, da nihče namenoma ne sprejme napačne odločitve, a se včasih tako zgodi. Včasih so nemočni, tudi če izberejo pravo pot. Verjetno se vsakič sprašujejo, kako bi bilo, če bi naredil mičkeno drugače. Sama verjamem, da naredijo vse, kar je v njihovi moči, da na svet prijoka še en zdrav malček palček.

Mogoče bi pisala, govorila in čutila drugače, če moja zgodba ne bi bila srečna. Ne vem, mogoče? Imela sem srečo, ker imamo pri nas doma, kljub dvema težjima porodoma, dve zdravi frčafeli (ki bolj slabo spita in sta včasih malo tečni, a sta najlepši frčafeli na svetu!).

In zato bom tem sončnim, požrtvovalnih in toplim ljudem v trboveljski bolnišnici za vedno hvaležna. Hvaležna za skrb in nego pred in po porodu, za prijaznost, odgovore na moja – včasih malo čudna vprašanja – in pomirjujoče besede, ko sem jih potrebovala.

Trboveljska porodnišnica, hvala! Stokrat hvala!!!

*Zapis nam je zaupala mamica na Facebooku in ga objavljamo z njenim dovoljenjem.