Popadki takoj na pet minut
Nosečnost je bila kar naporna, še posebej na koncu me je ves čas nekaj bolelo. Tudi tisti večer me je v trebuhu nekaj "špikalo", vendar nisem vedela, ali gre za popadke ali ne. Glede na to, da sem prvič rodila z umetnimi, nekako nisem vedela, kakšni so naravni. Pa vseeno, odšla sem pod prho. Tam pa so se kar naenkrat začeli pravi popadki, ki so bili takoj na pet minut. Do najbližje porodnišnice sva imela 20 minut (zelo hitre vožnje). Zgrabila me je panika. Hitro sem se oblekla, medtem pa sem klicala partnerja, da naj se zbudi, da moramo iti. Seveda mu ni bilo nič jasno. Od živcev je okupiral stranišče, jaz pa sem uredila še starejšo hči in jo poslala v spodnje nadstropje, k tašči, ki je bila na srečo ravno doma.
S partnerjem sva se odpravila od doma, popadki so bili že na tri minute. Dejala sem, da če do zdravstvenega doma (ki je zelo blizu nas) dobim še en popadek, se ustaviva in prosiva za rešilca. Res sem se bala, da bi rodila v avtomobilu. Popadek je prišel, zato sva se ustavila pred zdravstvenim domom, kjer sem razložila situacijo, vendar so dejali, da je ta rešilec samo za nujne primere. Še preden so končali z govorjenjem, sva že bila v avtu na poti proti Ljubljani. Medtem sem klicala rešilca in prosila za reševalno vozilo, vendar so dejali, da bi ga morala čakati 30 minut!
Ni nama preostalo drugega, kot da hitro (ampak res hitro) nadaljujeva vožnjo proti Ljubljani. Na Zaloški cesti pa je kot nalašč bila gneča in rdeči semaforji. Drla sem se na partnerja, da naj pelje, pa tudi če čez rdečo. Takrat mi je odtekla voda. Pritisk je bil tako močan, da sem se prijela spodaj, saj sem mislila, da je otrok že zunaj.
Rodila na hodniku
Partner je pripeljal pred porodnišnico, mi odprl vrata, ampak jaz nisem mogla vstati! Otrok je res pritiskal dol. Brez besed je stekel v porodnišnico in prišel ven z bolnišnično posteljo. Prijel me je, dvignil in položil na posteljo. Varnostnik ga je takoj usmeril proti sprejemni sobi. Drla sem se, saj je res zelo bolelo. Sprejemna soba pa je bila zaklenjena!
Tudi na hodnikih ni bilo nikjer nobenega zdravnika! Partner me je pustil tam in iskal zdravnico. Takrat pa je prišla po hodniku neka zdravnica. Slekla sta mi bundo in pa spodnji del oblačil. Na hitro me je pogledala ter rekla, da nimamo več časa, saj se glavica že vidi. Dejala je, naj se uležem na hrbet in začnem potiskati.
V treh potiskih se je rodil sin, ki je bil od pritiska skoraj črn, pa tudi zajokal ni takoj ... Na koncu je bilo vse v redu.
Partner je odšel v sprejemno sobo in na telefonu zavrtel številko, ki mu jo je narekovala zdravnica. Nato je prišla porodna babica, ki nas je kar malo začudeno pogledala. Odpravili smo se v porodno sobo, kjer smo se vsemu skupaj še dolgo smejali.
Od prvega popadka do poroda je minilo dobrih 20 minut. Vse pohvale partnerju, ki je bil ves čas pri sebi in se odzval tako, kot je treba. Kasneje je v šali dejal, da v tretje lahko rodimo kar doma.
