Bilo je običajno ponedeljkovo jutro, ura je bila 6.45, ko je v sobo prišla starejša hčerka in rekla: "Dobro jutro, danes grem v vrtec!" Z možem sva se zasmejala. On se je pripravljal za službo, jaz pa sem še malo ležala. Potem sem šla na stranišče in na hlačkah se mi je pokazala krvava sluz. Aha, najbrž je čep, sem pomislila. Bila sem točno v 38, tednu nosečnosti. Spomnila sem se, da sem brala o tem, da če se ti odlušči čep, to še ni razlog za paniko in da ni nujno da se bo porod takoj začel. Lahko se tudi po tednu ali dveh. A vseeno nekaj mi ni dalo miru in sem za vsak slučaj klicala v porodnišnico. Prijazna sestra je rekla, naj se pridem pokazat, da bom mirna. 

Hčerko sva peljala v vrtec in nato sva šla v porodnišnico. Zaradi trenutnih ukrepov sem morala sama na oddelek v 3. nadstropje, mož je čakal v avtu. Sestra mi je  naredila ctg, ki je zaznal tri popadke v 20 minutah. Ko sva končali, je rekla, naj počakam v čakalnici za pregled. Po približno pol ure sem bila na vrsti, vmes me je špikalo v trebuhu. Ginekologinja me je pregledala in rekla, da se res lušči čep in da sem dva cm odprta. Da imam dve možnosti, ali grem domov ali ostanem na oddelku. Dodala je še, da lahko bo dojenček prišel danes, lahko pa tudi čez par dni ali tednov. Brez pomisleka sem se odločila, da grem nazaj domov, ker živimo le 10 min od porodnišnice, in če se bo še kaj dogajalo, prideva nazaj. 

Mož me je peljal domov in rekla sem mu, naj gre v službo, če bo kaj, sva na zvezi. "Mah, najbrž bo šlo mimo," sem dodala, ko je odhajal. Bila sem zelo lačna, ker zjutraj nisem jedla, zato sem pojedla velik kos kruha s sirnim namazom. Skuhala sem si še čaj iz malinovih listov in potem sem še nekaj pospravljala. Ko so se začeli močnejši krči. Ah, to bo šlo mimo, sem si ponavljala. Zazvonil je telefon, klicala me je moja babica, kako sem. Povedala sem ji situacijo in da me nekaj špika. "Pokliči moža in pojdite v bolnišnic," je rekla. Odločila sem se še malo počakati, saj nisem želela "za brez zveze" nazaj. Čez pet minut sem prejela sms prijateljice: "Oooj, kako si kaj?" In vmes popadek. "Dobro, imam popadke, a najbrž bodo minili," sem odgovorila. Potem sem šla spet na stranišče, ko mi je odtekla voda. Šla sem pod tuš, se oblekla in poklicala moža. 

Ob 10.20 je prišel in odpeljala sva se proti bolnišnici. Spet isti postopek, jaz sama gor, v 3. nadstropje. Vmes so bili redni popadki na 5 minut. Pozvonim na vrata, pride prijazna babica, povem ji situacijo. Takoj je prišla ginekologinj, me pogledala in rekla, da sem odprta že 5 cm. "Ojoj, saj ne bomo utegnili ne klistirja, niti papirjev spisat do konca, takoj v porodno," je rekla babica. "Pa kje je mož? Pokličite ga, naj pride gor." Kmalu zatem je prihitel, jaz sem bila že na mizi in predihavala popadke. Babica je rekla: "Ooo, že 7 cm, vi boste kmalu rodili."  Bolečina je bila neznosna, težko jo opišem z besedami. 

V tistih trenutkih sem mislila, da ne bom zmogla, da bom umrla. Babica me je spodbujala, naj diham in ko mine popadek, naj počivam. Počivam naj?? Kako naj počivam v minuti premora? Mož me je držal za roko in govoril: "Saj bo, še malo dobro ti gre." Ja meni gre dobro ... aaaa ... ne morem več! Babica pa: "Ooo, že 9, dajte še malo in boste začeli potiskati." Pa se je začelo potiskanje, le megleno se spomnim, saj je bila bolečina neznosna. Slabo mi je bilo, mislila sem, da bom bruhala. Dajmo potisnite še malo. Aaaa ... sestre so začele skakati po trebuhu in ob 12. 43 se je rodila najina druga zlata punčka. Ko so mi jo položili na trebuh, so mi po licu spolzele solze sreče. Pogledala sem moža in tudi on je imel solzne oči. 

Sedaj imava dve princeski in najin svet je popoln.