Bližal se je težko pričakovani 5.3.2020, ko naj bi na svet prišel najin drugorojenec. Mediji medtem množično poročajo o novem koronavirusu ... Trudim se jih ne jemati preveč resno. Skrbim za zadnje detajle okoli poroda. Na predviden datum se na CTG-ju ne dogaja prav nič. Morda uspem še k svojemu ljubemu očetu v dom starejših ... Nenadoma nas obvestijo, da zapirajo vrata le-tega in to do nadaljnjega. Tolažim se, da bo to za njegovo zdravje najboljše. Skušam preusmeriti pozornost v organiziranje svojega poroda. 

Roditi nameravam v svojem kraju, tako kot prvič. Takrat me je mož spremljal na porodu in do odpusta sobival z mano in dojenčkom. Bilo je neprecenljivo, zato kontaktiram oddelek, da bi rezervirala nadstandarni družinski apartma, ki je novejša pridobitev. Tako bi imela vse svoje ljubljene ob sebi. Sestra na drugi strani me začudeno posluša in mi takoj pove, da je ta apartma rezerviran za izolacijo ter da ni nobenega sobivanja kot tudi ne obiskov. Plan se mu sesuva in čutim nelagodje. S povišanim srčnim utripom grem na spletno stran bolnišnice in si oddahnim, ko vidim, da je vsaj prisotnost partnerja ob porodu še vedno mogoča. Sploh ne vem, kdaj so se razmere tako zaostrile.

Brez njega si ne zamišljam poroda. Medtem ko čakam, da se kaj premakne, prejmem prijateljičin sms, ki je medtem rodila. Piše o tem, da je na oddelku kot v zaporu, čeprav so vsi zelo prijazni. Začne me dušiti ... Menda ja niso vrata zaklenjena, saj sem klavstrofobik.  Preverim ... Zaklenjena so ... Korona ukrepi ... Panika ... Pokukam še na spletno stran in tam vidim objavo, da partner ne sme biti prisoten pri porodu. V afektu začnem iskati in klicariti vse slovenske in avstrijske babice za porod na domu. Vse do zadnje imajo poln urnik. Občutim mešanico jeze in nemoči. Zakaj ravno jaz? Deset dni čez rok je skrajni čas za indukcijo poroda. Odidem sama, otovorjena z vsem, saj partner ne sme niti do vrat porodnega bloka. Brezosebno. Sprejme me toplo osebje. Povem, da želim smejalni plin in porod v vodi. Ne bo šlo, mi pojasnijo ... Korona ukrepi. Šok. Nobene vajeti več ne držim v rokah. Porod nazadnje z vso pozornostjo razumevajoče babice mine v treh urah. Njeno božanje med porodom in video kontakt z možem olajšata ves postopek. 

Ob 15.27 dobim čudovitega in zdravega fantka. Pogrešati začnem hčerko in moža. Bivanje na oddelku v času karantene spominja na Alcatraz. Prosim za predčasem odpust. Mož prihaja na parkirišče pred bolnico, jaz pa mu maham iz drugega nadstropja. Imam čudovito cimro, ki me bodri. Hrepenim po dnevu odhoda, čeprav je osebje čudovito. Namesto odpustnice dobim podaljašno bivanje zaradi povišnega crp pri sinu. Obupujem, ranljiva sem od hormonov. Končno pride težko pričakovani dan odhoda.

Ganjenost, ko mož prevzame otročka. Doma si dovolim izjokati vso bolečino in stisko preteklih dni. Hvaležna, da sem zmogla zdržati vse in hvaležna, da smo končno vsi skupaj. Hvaležna za vse ljudi, ki so poslušali mojo stisko po telefonu. Da smo zdravi. Zavedati se začnem, kaj vse lepega nam je dano in še bolj cenim trenutke z družino. Grenak priokus izkušnje pa ostaja.

Svojo porodno zgodbo ali zgodbo o tem, kakšni so bili za vas prvi tedni po porodu, nam lahko pošljete na urednistvo@bibaleze.si.