Prvi obisk nove ginekologinje je torej namesto izdaje napotnice za ambulanto za zdravljenje neplodnosti zaznamoval stavek: ''No, tale je pa vaš!'' Na ultrazvoku tisti hrošček, ki ga najbrž vsaka sveža nosečnica pospremi s solzami, jaz pa sem se histerično smejala. Sedmi teden.

Počasi sem ponotranjila idejo, da bo v moje življenje prišlo dete. Vsak dan bolj sem se ga veselila, on pa je pridno rasel. Po nuhalni svetini in dvojnem hormonskem testu sva povedala najinima družinama. Veselja, ki ga je novica sprožila, se ne da opisati, hkrati pa je bodoče dete s tem postalo res realnost tudi za naju.

V 23. tednu sem dvakrat krvavela, drugič so me za en teden zadržali v porodnišnici. Na srečo se je krvavitev ustavila. V 25. tednu so mi potrdili gestacijski diabetes. Na tej točki sem bila zaradi hormonov in porodnišnice že tako pod stresom, da sem v mislih zelo trpela ob obetani dieti. Znanka dietetičarka me je uspela pobodriti, tako da sem se lažje soočila s tehtanjem meni najljubše hrane – špagetov.

Na morfologiji ginekologinja ni uspela jasno videti žil v srčku mojega, zdaj že potrjeno, fantka. Na kontrolo me je poslala na ultrazvok v porodnišnico, kjer so žile sicer uspeli videti, ampak so me – zgolj slučajno – zaradi mojega, sicer nedednega in nenevarnega defekta zaklopke na srcu, poslali na kontrolo še na pediatrično kliniko.

Diagnoza: transpozicija velikih žil

Zgolj slučaj je torej nanesel, da sem pristala v rokah specialista sredi najhujše kardio krize na ljubljanski pediatrični kliniki. Zgolj slučaj, da je bil zdravnik še tam, sicer res da tudi on na odhodu. Mojemu fantku je diagnosticiral transpozicijo velikih žil. Gre za redek defekt, ki se zgodi enemu na 100.000 otrok (vsaj tako je pisalo na izvidih kasneje opravljene genetske preiskave). Med rastjo se zarodku narobe poklopijo žile v srčku; posledično nima povezanega krvnega obtoka – kri gre skozi pljuča nazaj v pljuča, iz srca nazaj v srce. Defekt, ki je hitro smrten, če ni odkrit pravočasno po rojstvu – govorimo o nekaj urah. Nujna operacija takoj po rojstvu.

Nato se je začelo. Konstantni pregledi na vseh koncih, kardiološki za dete, zame, ultrazvoki pri ginekologinji in v porodnišnici, amniocenteza, genetika, kontrole diabetesa, psihiatrinja, psihologinja. V službi sem uspela biti dva dni na teden in še dobro, da je naš direktor tako razumevajoč. Bojevanje same s sabo, kaj sem delala narobe, iskanje vzrokov, s čim sem to povzročila, samoobtoževanje in veliko, veliko prejokanih popoldnevov in noči. S fantom sva bila zombija, saj se nama je svet, ki se je ravno začel vzpostavljati, kar naenkrat sesul.

Razmere na pediatrični kliniki so šle navzdol. Kardiologi so dali odpovedi in s strahom sva čakala, kaj se bo zgodilo, spremljala časopise o kolapsu pediatričnega kardiološkega sistema in tisočkrat preklela vsakega odgovornega.

Zadnji je s pediatrične klinike odšel moj specialist. V zadnjem tednu svojega dela je uredil, da je moj porod potekal v Pragi, kjer imajo krasne strokovnjake v kardiokirurgiji. Ti mojstri so večkrat operirali tudi v Ljubljani, vendar je bilo v situaciji mojega fantka najbolje, da ga prevzamejo takoj po rojstvu.

Porod v Pragi

Dva tedna pred predvidenim rokom poroda sva se odpeljala v Prago, se nastanila v bolnišničnem hostlu in počela vse, da bi odklopila tisto, kar je prihajalo. Medtem ko se nosečnice pripravljajo na porod, sestavljajo porodni načrt in podobne radosti, sem jaz turistično raziskovala Prago. Kajti porod ni bil dogodek, na katerega sem se pripravljala; v moji glavi je bil le nekaj, kar se pač mora zgoditi. In na koncu, ko sem po treh dnevih popadkov tri dni po predvidenem roku končno ob češko govoreči babici, ki je seveda nisem nič razumela, rodila svojega fantiča, sem ugotovila, da sem ravnala prav. Priprave niso bile potrebne in porodni načrt bi bil absurden, glede na to, da so angleško govorili izključno zdravniki.

Fant je uspel izprositi, da so mi dete za 10 sekund položili na trebuh, preden so ga odpeljali. Še zdaj imam pred očmi njegovo malo ritko, ki sem jo v stilu njegove rodne države potrepljala in pozdravila z 'Ahoj'. Nato so ga odpeljali, partner pa je za njimi stekel s telefonom, da mu je fotografiral obrazek, ker ga nisem uspela videti.

Odpeljali so me po dolgih hodnikih mimo mnogih vrat z vsemi mogočimi češkimi napisi, me položili v posteljo (od epiduralne anastezije mi je namreč začasno odpovedala desna noga), me oskrbeli, pokrili in odšli. Čez dve uri je bilo jutro in s težavo sem ugotovila, kje sem, saj je jezikovna bariera obstajala tudi med mladima nosečima sosedama v sobi in mano. Fant me je našel po dveh urah s pomočjo fotografije vrat, ki sem mu jo poslala. Prišel je z vozičkom, me posedel nanj in odšla sva pogledat najinega fantka.

Pediatrična kardiologija v bolnišnici Motol je povsem drugačna od ginekološke klinike. Nova stavba, tehnično izpopolnjena, dodelana, prijazna. V osmem nadstropju so naju pričakali na intenzivni negi, nama dali vso zaščitno opremo, copate, maske, halje. V sobi, kje so bile tri posteljice z ekrani in konstantnim piskanjem, sva si razkuževala roke. Na glas sem potožila: ''Kje je moj fantek?'' In v srednji posteljici je v odgovor začelo brcati. ''Poznam te brce!''

Operacija

Zadnjo noč pred operacijo sem prebila z otrokom, ki so ga s tem namenom tudi preselili iz intenzivne nege. Prvič sem ga previla, malo dojila – kot je pač šlo glede na situacijo. Prvič umirila jokanje, ga stiskala k sebi. Vmes ga je sestra odnesla za nekaj ur, da se naspim, ker sem bila povsem izžeta. Seveda sem kar hitro šla za njim in ga v sosednji sobi spremljala in dremala na stolu.

Pred operacijo se je oglasil kardiolog in mi rekel, da si sicer ne more predstavljati, kako mi je težko, ampak da smo izpolnili vse pogoje za najboljši izid. Nato je prišel še novopečeni očka, poljubila sva najinega fantka in ga pospremila pred operacijski hodnik. Operacija se je zavlekla. Dve uri po predvidenem zaključku sva zvonila na vsa vrata kardiološkega oddelka, dokler nisva dočakala kirurga, ki nama je utrujen razložil. Operacija je uspela. Da so mu sicer pustili odprt prsni koš za vsak slučaj, ampak da so uspeli odpraviti defekt.

Na srcu, ki ni večji od oreha, so preklopili glavni žili premera 5 mm in celo množico manjših, očesu nevidnih žilic. Nato sva ga šla pogledat. Dragi bralci, na to se ne da pripraviti. Ni načina. Lahko bereš, gledaš fotografije, poslušaš nesrečne zgodbe, spremljaš žalostne usode, ampak ko vidiš svoje novorojeno dete z gazo pokritim prsnim košem, cevkami skozi nos, infuzijo, kabli, za katere še vedno ne vem, kaj so bili, cevkami v vratu, za katere prav tako ne poznam funkcije – nobena priprava ne pomaga. Sobo sem zapustila v eni minuti, ker nisem hotela, da je fantek priča mojemu joku, mojim bolečinam, mojemu koncu sveta. Fant se je uspel zadržati nekaj dodatnih minut, nato pa je teža žalosti tudi njega premagala.

Na intenzivni negi so obiski omejeni, ker so tam novorojenčki s težavami in kdaj z nepredvidljivimi zapleti, zato sva ga obiskovala dvakrat na dan po 10 minut. Prvi dan po operaciji so mu zašili prsni koš. Nato se je začelo: dva koraka naprej, enega nazaj. Fantek se je zbudil po štirih dneh, gledal križem kražem. Nato se mu je v pljučih začela nabirati tekočina. Nove cevke. Spet umetna koma. Nato spet buden, spet tekočine. Nato spet OK. Po enem tednu – zdaj se mi zdi kot večnost – sem ga ponovno vzela sama v roke. Čustveni vrtiljak je povzročil, da sem imela takrat manj teže kot pred zanositvijo. S fantom sva se trudila ostati živa in prisebna, kot se je za to trudil najin mali borec.

Pot k okrevanju

Deseti dan po operaciji so naju z medicinskim letalom odpeljali v Slovenijo. Najprej na intenzivni oddelek pediatrične klinike, kjer so mu umaknili tiste grozne cevke iz grla in noska. Fantek je bil zaradi dolge intubacije brez glasu, jokal se je, solze so mu tekle, vendar povsem nemo. Sva jokala skupaj, dokler mi ni sestra – končno v slovenščini – rekla, da naj grem nekaj pojest, malo naokoli, da se prezračim in sestavim.

Sesuto, kot sem bila, me je pod okrilje vzela moja družina. Fant se je z avtom iz Prage pripeljal zvečer in bodrila sva se, da je to, da smo v Sloveniji, končno potrjena pot k okrevanju.

Fantka so nato preselili na neonatalni oddelek, kjer sem bila cel dan z njim, zvečer pa sem hodila domov, v znano, domače okolje, med svoje ljudi. Med bolnišničnim časom so me izobraževali: handling, dojenje, prehrana. Pa seveda osnove – previjanje, tolažba. Sama sem mu kmalu nastavljala senzor, ga priklapljala na merilnike, spremljala številke, ki so se mi v mislih vrtele v neskončnost sekund najhujšega obdobja mojega življenja. Na kardiološkem pregledu so potrdili, da je bila operacija uspešno izvedena. Največjo težavo je predstavljajo hranjenje, saj je bil fantiček toliko časa hranjen po sondi, da drugače sploh ni znal več jesti. Napredoval je počasi, z začetnih 10 ml je počasi popil 20, nato 25, počaaasi, ampak vsak dan malo več. Ostalo mleko je še vedno dobival po sondi. Tri tedne je bil star, ko se je prvič na široko nasmejal. Glas se mu je povrnil in njegov jok me je razveseljeval. Ko me je njegova zdravnica končno posedla in mi povedala, da greva lahko čez tri dni domov, ji nisem mogla verjeti. Konec bolnišnic? Res?

Fantek je ob enem mesecu starosti zapustil sterilno okolje z vonjem razkužila, piskajočih aparatov in tujih ljudi. In pozdravil je cel svet, ki ga je nestrpno pričakoval, poln ljubezni, skrbi, topline, svet, ki je zdaj bogatejši za zdravo, krasno, zvedavo, ljubko bitje, za katerega vsi pravimo: tudi če zunaj dežuje, če sekajo strele, imamo mi vedno svoje močno, toplo sonce.

In dete raste, raste v dečka, ki bo vedno vedel, da je teh osem brazgotin, ki jih ima razprostrte po telesu, znak njegove moči in neizmerne volje do življenja, simbol boja ogromno ljudi, ki so srčno doživljali vsak trenutek od njegovega rojstva, ožje in širše družine, izrednih slovenskih in čeških zdravnikov, sester in ostalega osebja, pa tudi naključnih objemov in toplih besed. Moj 'knofek' je v nekaj tedenskem času pisanja dopolnil 15 mesecev. In zdaj sem končno pripravljena, da zgodbo objavim.

Izkušnjo sem zapisala in objavila z namenom, da bo vsaka nosečnica, ki se utegne znajti v sorodni zgodbi, morda v njej našla bilko, na katero se bo lahko oprla med preživljanjem težke življenjske situacije.

*Naslovna fotografija je simbolična. Zgodbo smo prejeli v zasebnem sporočilu na Facebooku, kontakt hranimo v uredništvu.