Nosečnost je potekala kot obe prej, brez večjih težav. Termin poroda sem imela 15. 10. 2018. V tej nosečnosti sva se z možem celo odločila, da narediva fotografije s trebuščkom. V 6. mesecu nosečnosti smo celo šli v Beograd, malo na dopust. Kasneje pa še na morje, povsod pa sva ustvarjala fotografije za spomin s trebuhom. Prav tako sva našla eno gospo, ki mi je 2-krat na trebušček naslikala neko sliko in smo naredili nekaj fotoposnetkov. 

In potem je prišel 7. 10. 2018, ko sem v času kosila z blagimi popadki morala v bolnišnico. Ker pri nas niso babice stalno razpoložljive, so jo takrat poklicali, da je prišla. Priklopila me je na ctg, ki ni pokazal popadkov. Nato me je pregledala in rekla, da se tudi odpiram še ne. Še danes se spomnim, ko je rekla: "Danes še nič ne bo, ko pa se začne, pa kar pogumno pridite nazaj."

Popoldne sem bolj počivala in mirovala. Ob 23.00 pa se je začelo vedno močneje in vse bolj pogosto. Mož me je še spraševal, če me pelje nazaj, pa sem odklanjala, želela sem se še malo spočiti. In malo pred 2.00 ponoči sem se zaradi močnih popadkov zbudila, bili so tako močni, da se niti obleči več nisem mogla. Zbudila sem moža, da me je odpeljal v bolnišnico. 

Celo pot mi je mož pravil, da bo počakal v avtu toliko, da vidi, da sem šla noter in potem se bo vrnil domov k starejšima otrokoma, ki ju nisva želela zbujati sredi noči.

Ko sem pozvonila na zvonec v bolnišnici, se je ena prijazna sestra javila in sem ji razlagala, kaj je, in čeprav sem vmes ravno imela popadek, sem vseeno uspela povedati do konca, kaj je narobe. Prihiteli sta kar dve sestri z vozičkom in me odpeljali kar v porodno sobo. V vmesnem času je že tretja sestra klicala babico. Ko je babica prispela, me je najprej pregledala, opazovala, na koliko časa so popadki, in priklopila ctg. 

Nakar je kot strela z jasnega rekla babica, da še sreča, da sem uspela priti do tja, saj sem 7 cm odprta in bo to kar hitro šlo. Babica še niti ni uspela prav podatkov vnesti v računalnik, ko sem se že drla, da mislim, da moram potisnit. 2-krat sem potisnila in je že bil na svetu nas dobrovoljček. Točno ob 3:24 je prišel med nas še en član, ki sprva niti imena ni imel.

Naslednji dan pride mož s starejšima otrokoma in se še zadnjič dogovorimo o imenu. Ko je mož pogledal uro rojstva, se je prav nasmehnil, saj je doma še 2 minuti prej gledal na uro in mislil, kaj se dogaja, če sem v redu, če bo spoznal fantka, ali bo še moral čakati.

Glede na izkušnji prvih dveh porodov je bil ta porod prava milina, brez mučenja je hitro šlo.