Pri 23 letih sva se s partnerjem odločila za družinico. Ko sva mesece kasneje zagledala plusek, sva se obenem jokala in hkrati smejala. In začelo se je. Nosečnost je potekala brez večjih zapletov, pregledi so se vrstili eden za drugim in vsak mesec sva bila bolj ponosna na bitjece, ki je raslo pod mojim srčkom.
Nastopil je dan D. Prišel je večer datum poroda, ležala sva v postelji in gledala oddajo ... Kar naenkrat je postala postelja malo mokra, pogledala sem, vstala in iz mene se je vlilo kot iz škafa (ne jaz ne mož nisva pričakovala toliko tekočine). Odšla sva do kopalnice, kjer sem se umila, oblekla (moram omeniti – brez panike) in sva se odpravila proti porodnišnici. Po poti v avtu sva še prepevala in se smejala, skratka kot, da je navaden dan. Po prihodu v porodnišnico so me sprejeli na porodni oddelek, kjer so mi naredili CTG, ker pa popadki še niso bili dovolj dolgi in močni in tudi odprta sem bila samo dva centimetra, je mož lahko odšel domov. Mene pa so namestili v zeleno sobo, kjer sem do šestih zjutraj čakala, čakala in čakala v bolečih popadki, ki so se vrstili eden za drugim ... In končno so me prišli pogledat, končno je prišel nekdo, ki bo rekel, to je to, zdaj pa še samo finiš. Ampak če bi bilo tako, bi bilo prelepo. Odpeljali so me v operacijsko sobo. Popadki še vedno niso bili dovolj dolgi, so se pa pojavljali na 2 do 3 minute odprta komaj pičle 3 centimetre in lahko smo samo čakali. Ob 8. uri zjutraj se zadeve še vedno niso premaknile, zaradi vseh bolečin in izmučenosti so mi dali poleg mojih še umetne popadke. Mislim, da ne rabim omenjat situacije (videla sem zvezde), ob 10.00 je prišel moj dragi mož, vse je bilo lažje, pa čeprav samo njegova bližina in podpora sta naredili čudež ... Ampak še vedno nič, čas je letel, moje bolečine so se samo stopnjevale. Molila sem k angelom, nič ni pomagalo. Moja punčka se je zelo grdo poigravala z mano. Moje telo je bilo izmučeno, moja glava ni mogla več razmišljati, vseskozi vzpodbudne besede prečudovitih babic, mojega moža, ampak jaz sem bila izmučena.
In končno okoli 14.00 sem bila dovolj odprta, začel se je iztis. Vedela sem, da bo trajalo nekaj minut in bom lahko v svojem naročju držala majceno bitjece, mojo punčko, mojo princesko, ne vem, od kod so prišli novi atomi energije adrenalina in končno se je začelo. Seveda ne bi bila jaz, če se ne bi zopet zalomilo ... Ni steklo kot bi morali – iztis, predihavanje in spet iztis – to se je vleklo v nedogled, babice so bile že malo jezne in nervozne (češ, kako ne znam potisniti), moji punčki je padal srčni utrip ... En dva tri je bila tam ginekologinja in potreben je bil vakuumski prod, v drugem poskusu je končno uspelo, na svet sem z veliko pomočjo spravila mojo velikanko. Prve besede babice, ki je bila z mano, so bile: "Oooo, tole moramo pa takoj dati na tehtnico."
Bila sem presrečna, najsrečnejši človek na svetu, ne da se opisati tega veselja, ki pa ni trajalo dolgo. Mojo malo princesko so morali odpeljati zaradi pomanjkanja kisika ... Kako? Zakaj? Zakaj jaz? Zakaj moja punčka? Čez noč je ostala na opazovanju, ampak na srečo je bilo vse v redu in je danes povsem zdrava, razigrana punčka. Se pa še danes resno sprašujem, kako z vso tehnologijo, z vsakomesečnimi pregledi, s samoplačniškimi pregledi, ki sem jih dodatno opravila, niso ugotovili, da bo punčka tako velika in težka. Sreča, da se je vse končalo dobro. Lahko bi prišlo do velikih zapletov ...
Za konec pa še naj povem, da brez ekipe v slovenjgraški porodnišnici ne bi zmogla. Ne znam z besedo opisati, kako sem hvaležna za tako podporo, toliko spodbudnih besed. V porodnem bloku sem zamenjala tri izmene in brez ene izjeme lahko rečem – ekipa, kot se šika. Od babic, pediatrov do osebja kasneje na oddelku, niti ene slabe besede, vsi so naju s hčerko sprejeli s toplino in lepo besedo. Vsak trenutek, ko sem potrebovala pomoč, so bile zame tam, in to je tisto, kar sem sem si tiste trenutke želela. Z velikim veseljem se bom še vrnila k vam, toplo priporočam pa to bolnišnico tudi vsem bodočim mamicam. Z njihovo strokovnostjo, prijaznostjo in urejenostjo se boste s svojimi sončki počutile kot doma.
*Naslovna fotografija je simbolična. Zgodbo smo prejeli na uredniški mejl.
