Šok. Nisem mogla verjeti, sploh pa ne zato, ker nisem čutila nobenih bolečin in sem se počutila dobro. Mislila sem si: "V redu. Danes prespim v bolnišnici, jutri pa grem domov, saj se ne bo izkazalo nič resnega. In še morje me čaka. Jupi." Potrpežljivo sem počakala do naslednjega jutra, do vizite. Takrat pa se mi je v trenutku sesul svet, saj se je ginekologinja odločila, da stanje ni nič boljše in da moram na opazovanje v Ljubljano.

Odpadlo je morje in čakalo me je najmanj enomesečno ležanje na oddelku za rizično nosečnost. Partner mi je hitro spakiral nekaj stvari in še pred dnevi pripravljena toaletna torbica je namesto na morje odšla z mano v Ljubljano. Ob sprejemu je spet sledilo čakanje, ki me je še bolj utrujalo in puščalo v negotovosti. Bolečin še vedno ni bilo nobenih in z lahkoto bi se ure in ure sprehajala ali ukvarjala s kakšnim lažjim športom. Ko me je pregledala dr, Mirjam Druškovič , je bilo njeno mnenje, da pa vendarle ni tako kritično, kot je kazalo v Slovenj Gradcu. Za hip sem spet dobila upanje, da bom lahko šla domov, a se je odločila, da je bolje, da preventivno ostanem nekaj dni. Pristala sem v četrtem nadstropju v Porodnišnici Ljubljana. Zunaj je bilo več kot 30 stopinj, vse sobe pa v popolni temi in tišini, da sem se počutila, kot da sem med kokošmi v baterijski reji. Da je dan vsaj malo hitreje minil, sem hodila gor in dol po hodniku in brala knjige na balkonu. Na ponedeljkovi viziti so mi zaradi vnetja predpisali svečke. Še danes ne vem, ali so bile krive svečke ali je vnetje napredovalo – po dveh dneh sem začela močno krvaveti.

Svojo porodno zgodbo ali zgodbo o tem, kakšni so bili za vas prvi tedni po porodu, nam lahko pošljete na urednistvo@bibaleze.si.

Ponoči sem začutila hude bolečine v križu. Sestra mi je rekla, da je to verjetno od ležanja v postelji, kar se mi je zdelo čudno, saj sem od vseh punc na oddelku najmanj počivala. Zjutraj je CTG pokazal čisto drugo sliko – začeli so se popadki. Panika. Dali so mi injekcijo za razvoj otrokovih pljuč in popoldne sem že prvič pristala v porodni sobi. Partner, ki si je v Ljubljani  tudi našel namestitev za nekaj dni, da je bil v bližini mene, je tisti dan  ravno kolesaril na vrhu Blegoša, ko sem ga poklicala, da naj pohiti, da grem že rodit. Na srečo so popadke zaustavili in zvečer so me prepeljali nazaj v sobo. Mislila sem si, da je bil lažni alarm in da je najhujše mimo. Takoj sem zaspala. Pa vendar še ni minila noč, ko so se popadki spet začeli. Tokrat še bolj intenzivno in boleče. Dopoldan sem jih nekako še predihavala, dobila še drugo injekcijo, popoldan pa so me odpeljali v porodno sobo. Povedali so mi, da gre tokrat zares. Kot zakleto so bile takrat vse porodne sobe zasedene in kar štiri ure sem mogla čakati, da se je sprostila prva. 

Bila sem v takem šoku, da je vse stvari namesto mene urejeval in podpisoval moj partner, kajti meni se je od strahu, kaj se bo zgodilo, treslo celo telo. V glavi mi je odzvanjalo: "Melita rodila boš, Melita rodila boš. Zakaj? Kaj sem delala narobe? Zakaj takšna kazen?" Obenem pa sem, kolikor sem še bila pri pameti, molila in prosila vse nebeške angele in nadangele, naj bo vse v redu. In ko je prišla ura carskega reza, sem na porodni mizi od strahu in negotovosti zaspala. Zbudila sem se šele, ko so me že peljali na intenzivni oddelek. Partner je otroka takoj po porodu videl, in zdravniki so mu povedali, da je z njim vse v redu.

Gala sem videla šele drugi dan popoldne, ko sem končno lahko vstala iz postelje. Prvega srečanja ne znam opisati – bila je mešanica žalosti in sreče. Sreča, da se je vse dobro izteklo, in pogled na dojenčka, ki sploh ni bil podoben dojenčku. Same kosti in koža, to je vse, kar sem si mislila pri sebi in jokala ob pogledu nanj. A že čez tri dni je prišel najlepši trenutek. Položili so ga na moje prsi in ob dotiku kože na kožo sem prvič občutila, da sem mama. Začela sva se kengurujčkati. Tiste dneve sem živela za ure, ko sva se družila ob stiku kože na kožo. Z mojim fantkom je bilo vse v redu, lepo je pridobival težo in nikoli ni imel nobenih težav. Po treh tednih so ga prestavili v toplo posteljico in začela sva se pestovati, previjati in hraniti. Predvsem zadnje mi je povzročalo kar nekaj težav, a nama je čez dva tedna, ko sva prišla na navadni oddelek, super steklo in napočil je dan, ko sva odšla domov. Takrat se je naša družinska pravljica šele dejansko začela, traja še danes in naj traja in traja še naprej v prihodnosti. 

Pridružite se Facebook in Instagram skupini mamic nedonošenčkov Junaki prvega nadstropja, v kateri delijo svoje porodne zgodbe. Spoznajte najmanjše junake in zgodbe o veliki borbi za življenje.