Ko so bili popadki prehudi, sem odšla v porodnišnico, kjer me je sprejela medicinska sestra, ki je imela zelo lepe dolge lase. Čudno, ampak takrat sem razmišljala, da bi tudi jaz imela takšne. Čudno … Popadki so bili na manj kot pet minut, ne vem natančno, na koliko so jih prešteli. Znosni, lahko sem jih dala čez.

Med klistiranjem in britjem mi ni bilo prijetno, ampak to je treba dati čez. Tam je bil medicinski brat, zaradi česar mi je bilo še huje. Mislila sem, da bom rodila po naravni poti, ker je porodničar rekel, da je vse v redu. Trajalo je ure in ure, a se nismo nikamor premaknili, sin kar ni hotel ven. Sicer sem v kondiciji, ampak takrat sem bila čisto izčrpana, teklo mi je po čelu, mož me je ves čas brisal.

Nato je bil še zastoj v porodnem kanalu in dejal je, da morajo uporabiti vakuum. Če sem ga prav razumela, ker sem bila tudi malce miselno odsotna, so se tudi borili za otrokovo življenje. Vse se je odvijalo zelo hitro. Moža so poslali za nekaj časa iz porodne sobe in nato so z vakuumom potegnili sina iz mene. Dobesedno, ker nisem imela več moči za silovito potiskanje.

Na glavici se mu je poznalo, a le nekaj dni. Zdravnik me je potolažil, da bo vse v redu s sinom. In vsa ta leta je imel le običajne otroške bolezni, ko je začel hoditi v vrtec, prej je bil zdrav.