Ko sem v naročje dobila svoj zaklad, je res postal svet lepši in bila sem ponosna na sebe, a v tistem trenutku vseeno nisem pozabila na vse prestalo. Moja nosečnost je potekala povsem normalno, brez kakšnih posebnih zapletov, nekaj slabosti, bruhanja, zgage ... Nič kaj posebnega. Nikoli nisem imela strahu pred porodom ali da bi me karkoli glede poroda skrbelo, vedno sem bila optimistična. 

Prepustila sem se toku nosečnosti in veselo pričakovala. Tudi nobenega porodnega načrta nisem imela, saj sem se popolnoma prepustila vsemu skupaj, ter preprosto uživala, z mislijo, da v meni raste novo bitje. Še dan pred predvidenim datumom poroda sem preživela povsem enako kot vse ostale in niti v sanjah si nisem predstavljala, kaj se bo zgodilo tiste noči, ko sem zvečer odšla v posteljo. 

Nisem in nisem mogla zaspati, premetavala sem se po postelji sem in tja, noben položaj mi ni ustrezal. Naj povem, da sem celotno nosečnost spala brez problema.

To noč sem slutila, da se nekaj dogaja, ko sem se v postelji obrnila, sem začutila, da mi je odtekla voda. Odhitela sem na wc, sedela tam kakšne pol ure in pomirjala sama sebe, da bo vse v redu. Nisem hotela, da je partner v skrbeh in da zganja paniko, zato sem morala najprej pomiriti sebe. Ko sem se pomirila, sem zbudila partnerja. Bila sem tako mirna, brez skrbi, kot da se nič ne dogaja. 

Ker sva doma dokaj blizu porodnišnice Ptuj, sva se po kakšni slabi uri od tedaj, ko mi je odtekla voda, odpravila v porodnišnico. Ob sprejemu sem bila odprta 1 cm in brez popadkov, torej sem vedela, da ne bo nič. Namestili so me v sobo in tam sem čakala, do naslednjega dne.

Odpirala se nisem, popadkov nisem imela, vse do naslednje noči, ko vso noč nisem zaprla oči, ker sem očitno imela popadke, a sem mislila, da so to pač zelo, zelo močni krči. Zjutraj, ko je partner prišel k meni okrog 7. ure, menjala se je tudi izmena, so me premestili v porodno sobo. Vse potrebno so uredili, ginekologinja me je pregledala, priklopili so me na ctg, predihavala sem popadke. Z mislijo, da so bili to celo noč krči, sem sama sebe spraševala ... 

Kakšni so še potem popadki? Rekla sem, če mi lahko dajo ultivo (sploh ne vem, ali je kaj pomagalo ali ne, saj sem bila tako utrujena od celotne noči, da sploh nisem normalno funkcionirala).

Vse je bilo v redu, odpirala sem se, popadki so bili na 2 minuti ... Do trenutka, ko je otroku padel srčni utrip pod 50, saj se je ovil v popkovino. Tisti trenutek od vse utrujenosti sploh nisem vedela, kaj se dogaja (čez čas je prišlo za mano). Naenkrat je bilo okrog mene vso zdravstveno osebje. 

Partner, ki je bil zraven mene, mi je samo rekel: vse bo v redu, carski rez boš imela. Jaz v vsej tej utrujenosti z nasmeškom na obrazu: Ja, saj bo vse v redu, kaj še sploh lahko gre kaj narobe? Odpeljali so me v operacijsko, kjer so mi naredili carski rez.

Spomnim se samo prihoda v operacijsko in letanja sem ter tja vsega zdravstvenega osebja. Res jim vse pohvale za takšno "akcijo". Popolnoma sem jim zaupala in niti za trenutek nisem podvomila, da bi bilo z mano ali otrokom kaj narobe. Prav tako je tudi bilo, dobila sem svojega sina, svojega prvega otroka in bila sem najbolj ponosna oseba na svetu. Največjo podporo mi je seveda nudil partner, ki je verjel v mene in mi nudil vso podporo. 

Res je to nepozaben dogodek, ki ga ne moreš nikoli pozabiti. A tudi vse te bolečine nisem pozabila vsaj en mesec. Sedaj je preteklo približno dva meseca in pol, ob misli na porod pa imam še samo lepe spomine.