V porodnišnico sem prišla z rešilcem, saj mi je odtekla voda in mi je ginekologinja zabičala, da če odteče voda doma, je zaradi možnosti izpada popkovine nevarno okoli hoditi sam in je nujno, da pokličem reševalce. No, in sem seveda jih. Prispejo. »Gospa, ste v redu?« »Sem.« »Potem pa gremo.« 

Bilo bi čisto vseeno, če bi do porodnišnice odšla sama, saj sem morala do konca ulice hoditi ob reševalcu, mož pa bi z avtom prišel čisto do vrat. Mož je odšel za nami s svojim avtom, ker so rekli, da z nami ne sme. Spomnim se, da je voznik vozil izredno hitro s prižganimi modrimi lučmi, da me je kar premetavalo po postelji. Ker je bila zgodnja jutranja ura seveda sirene ni imel, pa tudi sicer se ni mudilo – svojih popadkov skoraj nisem imela. Ko sem prišla v porodnišnico sem bila odprta 1 cm. Po klistirju in britju so me odpeljali v porodno, kjer sem čakala, da se kaj premakne. Ker so imeli nujni carski rez dvojčkov je bila na oddelku samo starejša babica, ki me je prav prestrašila. Ko me je potipala, je spraševala, če so mi kaj rekli, da je otrok manjši, kot bi moral biti. Me je začelo takoj skrbeti. Nato pa je še ugotovila, da se nič ne premika in je odredila, da mi dajo infuzijo. Seveda se ni premikal, saj je bilo sredi noči in je spal! Morala sem ležati v postelji, zaradi infuzije me je non-stop tiščalo lulat in sem verjetno vsake pol ure prosila za kahlo (vstati nisem smela, ker sem imela razpok mehurja). 

Po 8 urah ležanja sem bila odprta mogoče 3 cm, še vedno s svojimi zelo blagimi popadki. Odločili so se za umetne popadke. Vmes sem poklicala moža, da naj pride, saj so ga poslali domov. Prvi popadek je bil blag in sem si mislila, če bodo vsi taki, bo ok. Že naslednji pa je zagrabil na polno. Taki so bili nato vsi popadki. Še vedno se spomnim bolečine ob njih – bila je huda, vendar ne nevzdržna. Po dveh urah obračanja ob popadkih in 1 uri potiskanja se nama je rodil najin prvi deček. Bil je popoln, pa vendar sem bila tako utrujena, da sem ga komaj kaj pogledala. Po porodu se je zakompliciralo – strgala se mi je posteljica. V minuti je bilo v sobi 10 ljudi, ki so skakali okoli mene in mi razlagali vsak svoje. »Gospa, spat vas bomo dali, ker se je strgala posteljica«, je hitela razlagati prva, »Moramo vas iztipati, da preprečimo krvavitve,« je čez njo hitela razlagati druga. Čez minuto sem že spala. Z roko so mi iztipali oz. postrgali ostanke posteljice iz maternice. V tem času, ko sem bila v neke vrste narkozi, sem se spočila in takoj sem bila pripravljena na spoznavanje našega novega mladeniča. Porod (od umetnih popadkov do dojenčka v naročju) je trajal 3 ure.

Po porodu se mi je razvila poporodna depresija. Velik del pripisujem neprijazni sestri na oddelku, ki me je ob vsaki priložnosti nadrla, ker je imela očitno niz slabih dni. Že takrat se je začelo, da nisem mogla pojesti kosila, nato večerje, nato zajtrka. Dojenje doma ni steklo. Nesrečo sem imela s patronažno sestro, ki mi ni znala pravilno svetovati in je vztrajala, da dam otroku takoj nadomestno mleko (ker če joka je sigurno lačen). Razložiti mi tudi ni znala, kako naj kombiniram dojenje in dodajanje po steklenički. Bila je mlada, še brez otrok. Začele so se tudi prebavne težave, nespečnost, nenehna utrujenost. Na koncu sem pol leta živela od piškotov in jogurta, saj karkoli drugega ni ostalo v meni. Močno sem shujšala. Takrat nisem vedela, da imam depresijo, nisem poiskala pomoči in sem imela težave še več let po porodu, kar se je kazalo z izjemno anksioznostjo ob vsakodnevnih bolj stresnih dogodkih. Kljub temu, da sem imela ogromno pomoči domačih, pa se mi zdi, da zaradi depresije nisem znala uživati ob svojem otroku in še danes mi on hitreje dvigne pritisk kot drugi. Zato mi je zelo žal in se trudim, da sama sebe opomnim, da ni sam kriv za moje reakcije. In jih je k sreči vsak dan manj.

Za drugega otroka sva se odločila po dveh letih. Vendar pa zaradi spleta okoliščin otrok ni prišel tako hitro. Leta sva se trudila, vendar pa nisva želela umetne oploditve in sva rekla, da če je namenjen, bo že prišel. Po petih letih sva obupala in rekla, da ga pač ne bova imela. Da je sedaj prvi že tako velik in samostojen, pa še razlika bo prevelika – kot da imava dva edinčka. Razdala sva vse stvari za otroke in v stanovanju naredila le eno otroško sobo. Nato pa šok – pokazali sta se dve črtici na nosečniškem testu. Noseča sem. Kaj sedaj? Sebično sem razmišljala, da je morda najbolje, da grem na splav, saj nisem bila pripravljena iti še enkrat čez otrokovo prvo leto. Prvo leto je zame namreč predstavljalo veliko negativnih stvari – od nesposobnosti skrbeti zase več mesecev, hude nespečnosti, do občutka tesnobe skoraj ves čas, živčnosti, frustracije,… Nadme se je ponovno zgrnil temen oblak in moja nezdravljena depresija se je vrnila. Jokala sem in jokala ter kolebala med življenjem ali smrtjo – tako mojim kot življenjem še nerojenega otroka. Zakaj se tako počutim? Saj sem si prej vendar neizmerno želela otroka, ki sedaj raste pod mojim srcem. Tudi partner se je ustrašil in prvotno veselje je zamenjal dvom. Ker je videl, kakšna sem oziroma kako nosečnost vpliva name. Spomnil se je mene v prvem letu po rojstvu najinega sina in rekel, da če bo tudi tokrat tako, ko bom le senca same sebe, pa res boljše, da prekinem nosečnost. 

Njegovo kolebanje med ja in ne je v meni zarezalo še večji dvom. Razmišljala sem, kaj storiti – jokala sem tudi v službi, komaj sem s kom spregovorila kakšno besedo. Sodelavka me je spodbudila, da poiščem pomoč, da to ni normalno. Da marsikdo poišče pomoč, da so tudi njene prijateljice poiskale pomoč in so danes v redu. Da poiskati pomoč ne pomeni predati se in, da s tem ni nič narobe. Seveda ni vedela za mojo nosečnost, saj je bilo prezgodaj, da bi komurkoli povedala. Naslednje jutro sem se zglasila pri ginekologinji. Ta me je pregledala, potrdila nosečnost – bila sem 5–6 tednov noseča. Izdala je nujno napotnico za klinično psihologinjo. In sem šla, se z njo pogovorila, ona pa me je napotila k psihologinji. Tudi s psihologinjo sem se pogovorila in bila po pogovoru bolj mirna. Razložila mi je, kaj pomenijo zame določene odločitve in moji odločitvi dala čas. Naj se ne prenaglim in dobro razmislim kaj zame prinaša odločitev za ali proti. Psihologinjo sem obiskovala tedensko, predpisala mi je zdravila, ki bi jih lahko v kriznih časih, ko ne bi videla izhoda iz svojega slabega počutja, vzela. Doma sem natančno prebrala navodila na zdravilih in se odločila, da z njimi ne bom zastrupljala svojega otroka – ne glede na to, kaj se odločim. Moram povedati, da mi je psihologinja zelo pomagala. Da sem bolje razumela svoj odziv na določene situacije in sem jih lažje sprejela. Po enem mesecu terapij sem se odločila, da otroka obdržim. Kakor se čudno sliši, sem se mu opravičila (to se mu ob pogledu nanj včasih še danes), ker sem želela, da ga ne bi bilo in ga prosila, da mi odpusti. Njemu, bitju, ki je raslo v mojem trebuščku, sem povedala, da ga imam neizmerno rada in da je še kako zaželen.

Nosečnost je potekala brez posebnosti, vendar pa sem še vedno v strahu pričakovala prve mesece po porodu. Otrok se je odločil, da na svet prihiti dva tedna prezgodaj. Ker sem imela prvič umetne popadke, nisem vedela kakšni so moji pravi. Zvečer se mi je odluščil čep in sem dobila prve popadke. Bili so kot rahli menstrualni krči – eden na pol ure do uro. Odšla sem v posteljo in zaspala. Vsake toliko me je zbudil kak popadek, nič kaj takega. Mož je vztrajal, da pokličem v porodnišnico. In sem. »Gospa, ko bodo popadki na pet minut eno uro, se oglasite. Prej nima smisla, da tukaj čakate.« V redu, sem rekla. Pa so prišli. En popadek na 10 minut, 2 popadka na 2 minuti, nato pa so šopali eden za drugim. Mož me je prepričal, da je čas, da greva – meni pa se še ni mudilo in sem se jezila nanj, da bom morala za brez veze v porodnišnico in me bodo poslali domov. Popadki so bili namreč še vedno blagi, vendar zelo pogosti. Sem si oblekla hlače – prva hlačnica 1 popadek, druga hlačnica 1 popadek; 1 čevelj 1 popadek, drugi čevelj drugi popadek, po stopnicah – 1 popadek, do avta 1 popadek, itd. V porodnišnico sva prispela v 15 minutah in mož me je še vedno prepričeval, da je drugi otrok hitrejši in da bo hitro, da bom že videla. Jaz pa sem še vedno trmasto trdila, da pretirava in zavijala z očmi. V porodnišnici sem že za tistih par korakov do vhoda potrebovala 5 minut, saj sem imela popadke enega za drugim. Mož je moral počakati zunaj. V sprejemni me je sestra priklopila na ctg in me spraševala po osebnih podatkih in ali mi je že odtekla voda. Odgovorila sem ji, da ne vem, da mislim da ne. 

Se mi je zdelo, da traja celo večnost, da je s polžjo hitrostjo vnesla vse podatke. Vmes mi je govorila, da naj diham počasi in umirjeno, jaz pa sem v svoji glavi kar kričala nanjo, da naj ona diha mirno, medtem ko rojeva. Seveda sem jo ubogala in je res pomagalo. Bila sem odprta 3–4 cm. V 10 minutah, ko sem prišla do sobe za klistir sem bila odprta že 7 centimetrov in ni bilo časa ne za klistir, ne za infuzijo. »Hitro v porodno sobo«, so rekli. Do porodne sem še komaj zvozila, saj me je že vse tiščalo navzdol. Tam sem se ulegla na posteljo in rekli so, naj pokličem moža. Nisem bila sposobna niti zavrteti telefonske številke in sem prisotni študentki porinila telefon v roke, ji ga odklenila in dala navodila kako prikliče moža. Dvakrat sem predihala popadek s pomočjo plina, nato pa je babica rekla: »Gospa, boste kar potisnila«. Kaj, kako, a tako hitro – sem se borila z mislimi v svoji glavi. Prehitro gre, to ne bo v redu, pa saj popadki niso tako boleči, ni še čas – vse to se je odvijalo v moji glavi in postalo me je strah. Pri prvem potisku je v sobo prispel tudi mož in takrat se je že videla glavica. Rekla sem, da ne zmorem, pa mi je babica rekla, da bolj ko boli, bolj naj pritisnem in bolečina bo šla stran. In res. Po vsega skupaj treh potiskih se nama je rodil drugi fantek. Prav tako popoln, najin mali sonček. Vse skrbi so bile razblinjene. Od prihoda v porodnišnico do rojstva je trajalo le slabe pol ure. Če ne bi poslušala moža bi rodila doma.

Tokrat sem otroka dojemala drugače, bolj pozitivno. Ko je jokal, sem vedela, da joka zato, ker je lačen, ker mu je potrebno zamenjati pleničko ali pa, ker ga zvijajo krčki. Moje psihično stanje je bilo tokrat veliko boljše, razen dveh žalostnih dni, sem bila vse dni dobre volje. Ni bilo ne duha ne sluha o depresiji. Tudi patronažna je bila super in mi je znala vse razložiti, vzela si je čas, da je pogledala kako se dojiva in mi pomagala pri pristavljanju, ko to morda ni šlo ravno najboljše. In tudi, ko otrok ni pridobival na teži in sem mu začela dodajati po steklenički, sem vedela, da zato nisem slaba mati in da tudi če konča na steklenički ne bo z njim nič narobe. Pa ni bilo tako: dojenje je ob začetnem dodajanju po 10 dneh steklo in dojila sva se 9 mesecev, dokler se gospodič ni odločil, da ima dovolj in začel zavračati dojko. Prvo otrokovo leto sem dojemala popolnoma drugače kot tisto od prvega sina. Takoj sem se lahko vrnila v ustaljeno življenje, česar prvič na žalost nisem bila sposobna. Ni se mi mudilo niti v službo in ob približevanju dneva najine prve mini ločitve sem imela kar cmok v grlu. Moj mali fantek ne bo preživljal več celega dneva z mano. Ne bom ujela več vseh njegovih mejnikov in vem, da bo vsak dan manj crkljiv in vsak dan bolj odrasel. Pa vendar je tudi ta mejnik minil  brez drame. Dokler pa je še tako, da se rad stisne k meni in da sem zanj cel svet, mu bom na voljo in bom vase željno vsrkala vsak takšen trenutek.

Vesela sem, da sem se odločila za življenje – tako njegovo, kot moje. Življenja brez njiju si ne znam predstavljati. Večno bom hvaležna za moja dva čudeža. Vsem novopečenim mamicam pa polagam na srce – ne, ni normalno če se več tednov počutiš žalostno, če si nenehno pod stresom, če se počutiš izjemno nesposobno ali živčno.

 Brez slabe vesti poiščite pomoč!