Tedni so minevali zelo hitro in počasi bi bilo treba urediti kakšen papir in naročiti voziček. S partnerjem sva se dogovorila, da se bova s tem ukvarjala naslednji teden, ko je imel on dopust. Odločila sem se za skrajšan delovni čas, da mi bo malo lažje. Torej, urediva papirje in voziček. Potem so priprave na nosečniško fotografiranje in potem dopust. Dopust po 2 letih, sem si mislila, končno, še ginekologinja mi je dala zeleno luč za na morje. Jupi! Ko pridem nazaj, pa lahko takoj rodim, sem si rekla. 

Bil je petek, 31. maj, in bila sem na koncu 28. tedna nosečnosti. Vstala sem zjutraj, da grem v službo in na stranišču opazim malo krvi na vložku – ampak res za pol nohta. Kličem h ginekologinji in se javi sestra. Pove mi, da zdravnice ni in imam tako ali tako v torek pregled, do takrat pa naj pijem magnezij in počivam. Vseeno sem se oblekla in šla v službo. Sicer sem frizerka, kar pomeni, da je navadno moj delavnik naporen, ampak tisti dan sem res samo sedela, ne vem, če sem imela dve stranki. Cel dan je bilo vse v redu. 

V soboto sem delala od 11. do 17. ure, delala sem kot zmešana, res je bila gneča, ampak sem delala normalno, ker sem se počutila super. Ponoči iz sobote na nedeljo sem se zbudila 2–3-krat s krči v trebuhu, sem si mislila: "Aha, tako so videti ti lažni popadki." Zjutraj sem vstala in poklicala starše, da gremo na kavo. Mami me vpraša, ali bom lahko hodila do bazena, celih šest minut imamo do tja počasne hoje. Sem ji takoj vrnila: "Ja, a boš ti lahko?" (je bila po operacijah). In smo šli na kavo. Sedimo, vse v redu, se pogovarjamo in po nekem času dam roko med noge. Noge sem imela prekrižane in začutim mokroto. "Sem se že toliko preznojila? Ne, no ... aja, oblečene imam svetlo sive pajkice, to se bo vse videlo." Napišem mami SMS, da greva skupaj na WC. Greva, tam pa ŠOK. Rozasta sluz na vložku, malo je šlo tudi čez. Spet sem flegma, nič, se bom za vsak slučaj pokazat v porodnišnico. Hočem sama z avtom, ker ni nič takega, samo "za vsak slučaj". Seveda je mami živčna: "Ne greš sama, te peljeva midva." Grem se domov uredit in startamo.

Tja pridemo okoli 12. ure. Razmišljam samo o tem, kam gremo potem jest. Me sprejmejo, povem, kaj se dogaja, in me priklopijo na CTG. Nič se ne pokaže, zdravstveni tehnik pove, da je CTG perfekten. Grem ven, oči čaka, mami živčna zunaj kadi. Pravim, da ni nič, da je CTG super, samo še zdravnica me pregleda in že sprašujem, kam gremo potem jest. Partner je bil cel dan v službi. Vrnem se notri, začne se pregled – najprej čez trebuh, kaže, da je vse v redu, potem pa pogleda še vaginalno. "Gospa, odpirate se, boste ostali pri nas."

"Ne, no, jaz moram še na dopust, pa po voziček in še na nosečniško fotografiranje! Ne morem ostati notri." S težkim srcem se nazadnje sprijaznim, da bom dva meseca ležala v porodnišnici.  Poslovim se od staršev in grem v 4. nadstropje. Navodila sem dobila pa taka: "Gospa, samo ležati morate, na wc in takoj nazaj, nič sedeti." Okoli 15. ure sem že dobila prvo injekcijo za razvoj otrokovih pljuč. Vmes spoznavam nove tri cimre in debatiramo. Po večerji me partner pride pogledat in prinese ščetko. Hitre tri minute in že mora iti, ker sestra teži. Se vidiva jutri popoldan, si rečeva. Ko odide, se spravim pod tuš, komaj, nekaj me zvija, pa si mislim: "Komaj čakam, da mi jutri prinese šampon, da si umijem lase." S puncami se še malo pogovarjamo, potem pa počasi že zaspijo. Trudim se, ampak ne gre. Na telefonu sem imela aplikacijo, kjer pritiskaš, ko dobiš popadek in okoli 23. ure se začne. Popadki na 10 minut, ampak meni še ni jasno, da so popadki pravi. Vseeno za hec pritiskam po aplikaciji. Ura polnoč, popadki na 3–6 minut, držijo 30 sekund. Zvonim sestri, nič. Drugič, tretjič, četrtič ... osmič in še vedno nič. Nisem sposobna vstat. Moje stokanje zbudi eno od cimr, ki me vpraša, ali sem v redu. Povem, kakšna je situacija, ona že vstaja in leti po sestro. Sestra pride in pripelje CTG, me pusti pol ure, na CTG-ju se seveda nič ne vidi. Zvijam se, zato gre po voziček in me pelje v porodno sobo.

Sprašujem, ali že pokličem partnerja, pravijo, naj počakam, da vidijo, koliko sem odprta. Pride zdravnica, me pogleda vaginalno, zadaj babica že sprašuje: "Koliko je odprta?" Zdravnica odgovori: "Čisto, čutim nogo ali pa roko." Še ne dojemam, kaj se dogaja, sam zanimalo me je, ali lahko sedaj pokličem partnerja. Preden mi je to uspelo, sem pred sabo že imela list, da podpišem za urgentni carski rez. Hitro na drugo posteljo in gremo. Ura 1.38, kličem: "Dragi, jaz grem na carski rez, pridi." Konec klica. Še dobro, da je preživel ta klic. Pridem v operacijsko, tam pa 15 ljudi. "Hitro na mizo." Noge mi privežejo, maska in že spim. Ob 1.50 prijoka borec Lian, težek 1280 g in velik 40 cm. Zbudim se okoli treh zjutraj. Primem se za trebuh in izjavim: "Ali je že konec?" In seveda takoj za tem: "Je vse v redu?" Sestra pove, da je vse v redu, in mi poda telefon. Vsa "zadeta" od narkoze kličem partnerja: »Kje si? Je vse v redu? Pošlji mi sliko. Koliko je velik? Vse mi povej." On pa pravi, da čaka pred EINT, da ga gre pogledat in me pokliče potem. Vmes kličem mami: "Kaj je bilo?" Jaz pa: "Imamo ga." Prekineva. Partnerju pošljem SMS: "Lian?" (Naj povem, da imena za fantka nisva imela izbranega, če bi bil punčka, bi bil Liana). On mi odpiše: "Da, Lian bo."

Ne vem, zakaj, ampak sem hitela vsem sporočiti. Hitro piši SMS in pošiljaj okrog. Veselje, sreča. Jaz se dejansko niti nisem dobro zavedala, kaj se je zgodilo. Malo še zadremam, potem pa me zbudijo, ker sem morala po 4 urah vstati. Naredim dva kroga po hodniku s fizioterapevtko in kličem mojega partnerja vsa navdušena: "Ob 10ih moraš biti tukaj, da me pelješ dol, moram ga videti!" Ura je 10, pride moj dragi, jaz pa cela zadeta od dorete, komaj gledam, samo spala bi, ne zdržim pokonci niti toliko, da mi izmerijo pritisk. Gre sam. "Pridi ob 15h spet," mu rečem. In pride, še vedno sem zelo utrujena, ampak se mi uspe usesti na invalidski voziček. V trenutku, ko sem se usedla, mu pokažem na umivalnik v sobi, me hitro postavi tja in seveda izbruham celo večerjo. Nekako pridem k sebi in me odpelje dol. Na EINT.

In prišel je najlepši trenutek. Moje malo dete. Majhen, zguban, kosmat, temen. In samo najin najlepši fantek.  Če vprašam mojega partnerja, bi rekel, da takrat nisem bila pri sebi in sem gledala mimo. Kaj se je dejansko zgodilo, se še cel teden nisem zavedala. Ko sem šla konec tedna domov, sem brala odpustnico in googlala, kaj, kako, zakaj se je to zgodilo. In kar hitro ugasnila telefon ter bila hvaležna, da sva oba živa in zdrava. Čez dva dni, ko sem se malo sestavila, so mi pokazali laktarij, kamor smo s puncami hodile črpat mleko. Vsake tri ure. Vsak dan. Hitro na kosilo in k Lianu na obisk. Po enem tednu so mi ga prvič dali na prsi. Najin prvi stik. Še cel dan sem jokala. Končno ga držim!! Po sedmih dneh, prvo kengurujčkanje. Neprecenljivo. Lian je bil v inkubatorju tri tedne, en teden v topli posteljici in en teden na oddelku. Ljubljanska porodnišnica ima zelo super narejen apartma za doječe mame. Tam si z mamicami, ki imajo isto ali podobno izkušnjo, in je veliko lažje, kot če bi bila celih pet tednov na oddelku. Spoznala sem super punce in tudi njihove borce. 

Moj miško je bil zelo priden in hitro napredoval, ampak je vse skupaj v resnici zelo naporno. Vsak dan spremljaš, koliko gramov je pridobil, koliko mililitrov je pojedel. Njegov prvi obrok je bil 12 ml. 12ml!!! To ni nič. Ob odhodu domov pa je pojedel približno 45–55 ml. Po petih tednih skrbi, utrujenosti, osamljenosti smo končno odšli domov! Napočil je naš čas. Od takrat naprej je Lian zelo lepo napredoval in ima sedaj pri enem letu 10 kg in 75 cm. Je velik jedec in prav nič ne zaostaja v razvoju.