Ker sem bila tudi tistega dne v službi in ker sem imela bolečine v trebuhu, sem šla na pregled na urgenco. Naredili so mi UZ in rekli, da vidijo dve gestacijski vrečki in v eni naj bi se videlo plod in tudi srček je utripal. Kar nisem mogla verjeti. Partnerju sem hitro odnesla slikico in tudi on je ostal brez besed. Čez par dni sem imela kontrolo pri svoji ginekologinji, vsa nasmejana in pozitivna, saj je srček že utripal, krvavitev ni bilo več, vse je bilo v redu. Spomnim se, ko mi je delala UZ in sem hotela karkoli razbrati z njenega obraza. Odložila je sondo in rekla, da na žalost ni utripa. Napisala je napotnico za dokončanje nosečnosti s tabletkami. Ko bi takrat vedela, da to ni bilo zadnjič ... 

Potem sva zelo hitro zagledala ponoven plus in nato sva decembra 2015 dobila sinčka. Ker sva si želela še enega otročka, da bi sinček imel družbo – bratca ali sestrico, sva rekla, da ponovno poskusiva. To je bilo junija, leta 2017. Prvi pregled pri ginekologinji je bil v 9. tednu. Nisem razmišljala, ali imam nosečniške simptome ali ne, saj je vsaka nosečnost zgodba zase. Nisem krvavela, torej naj bi bilo vse v redu. Vendar ni bilo. 

Ponovno besede ginekologinje: 'Ni utripa' in zopet je sledil medikamentozni splav. Ker sva imela že enega otroka, naj bi bilo vse v redu z nama, zato niso delali še nobenih preiskav. Potem pa sva točno na najino obletnico leta 2017 ponovno zagledala plus in vsa pomirjena dočakala materinsko knjižico. Ker sem bila takrat stara 36 let, sva se odločila za merjenje nuhalne svetline. Rezultat je pokazal nizko tveganje za kromosomske napake, ampak kar nisem bila pomirjena. Zato sva se odločila še za Niffy test. Testi so pokazali nizko tveganje za kromosomske napake in z veseljem smo pričakovali še enega fantka. Tudi sin se je že veselil bratca in božal trebušček. Vendar mi nekaj ni dalo miru. Moj otroček se je zelo malo premikal. Kljub zaužiti čokoladi sem ga komaj čutila. 

In pri morfologiji sem izvedela, zakaj se ne premika. 

Ko sva prišla na pregled in ko nama je ginekologinja rekla, da naj midva gledava v zgornji ekran, sva se hecala, da bova gledala kako najin sinček igra nogomet. Ko bi le vedela. Zdaj sem že poznala ginekologinjo in poznala sem njen obraz in izraz na obrazu, ko je nekaj narobe. In vedela sem, da nekaj ni v redu, ko je dolgo časa samo drsela s sondo po trebuhu in nič govorila. In nikoli ne bom pozabila trenutka, ko je odložila sondo in rekla, otroček ima spino bifido in utesnjene male možgane. Kot zdravstvena delavca sva vedela, kaj to pomeni. Sledili so dodatni pregledi in najhujša odločitev v najinem življenju. Odločila sva se prekiniti nosečnost, saj je imel najin sinček zelo slabo prognozo za življenje. Tisti teden do prekinitve se je vlekel v neskončnost. Nisem želela jesti, sploh nič sladkega, da se ne bi premikal. Ker so se mi ob vsakem njegovem premiku ulile solze, da je to najino slovo, da so to zadnje brce. Še ko sva prišla v porodnišnico, sva vse ginekologe spraševala, ali sva se prav odločila. 

Rekli so, da bi lahko najin sinček umrl med porodom ali kmalu po njem in da bi bile potrebne številne operacije. Potem sem šla skupaj s partnerjem v ambulanto in zdravnik je s pomočjo UZ poiskal srček ter z injekcijo za vedno zaustavil bitje srca. Naslednji dan sem dobila vaginalete in tako sem 8. 2. 2018 ob 14.45 rodila sinčka Oskarja. Težek je bil 475 g, velik 30 cm in bil čisto podoben svojemu bratcu. Skupaj smo bili 3 ure, naredili smo odtis rokic in nogic. Objemala in ljubčkala sva ga, potem pa sva se za vedno poslovila od njega.

Odločila sva se za skupinski raztros v Parku zvončkov Ljubljana, da je lahko skupaj s svojimi angelskimi prijatelji. Sledilo je fizično in predvsem psihično okrevanje. Zakaj jaz, zakaj midva in hvaležnost ter strah, da bi se še sinčku doma kaj zgodilo. Takrat čutiš nemoč, nimaš nadzora. Kaj in kako naprej? Vendar sva zbrala moč in šla naprej. Ker so vse preiskave pokazale, da ni bilo genetske napake in da je tudi z nama vse v redu, sva se odločila ponovno poskusiti. In tako sva januarja 2019 ponovno zagledala srček na UZ. Vendar ko sva mislila, da ne more biti huje, sva na prvo obletnico Oskarjevega rojstva izvedela, da tudi temu otročku ne bije več srček. 

In tako sva šla Oskarju prižgat svečko, potem pa v bolnišnico na ponoven medikamentozni splav. Takrat sem želela odnehati in se sprijazniti, da imava enega živega otročka in da sva hvaležna zanj, vendar je partner rekel, dajva še zadnjič poskusiti, potem pa konec. In tako se nam je marca 2020 pridružila mavrična punčka. Zakaj mavrična? Ker mavrični otročki pridejo po izgubah in predstavljajo novo upanje in za naju tudi čudež.