V UKC Ljubljana so objavili navdihujočo zgodbo nekdanjega pacienta Mislava Gverića, ki so mu po hudi nesreči pomagali, takrat je imel le trinajst let. Mislav, ki je preživel hudo nesrečo z električnim tokom, je slovenskim zdravnikom in medicinskemu osebju iz UKC Ljubljana izrazil globoko hvaležnost za pomoč, ki mu je rešila življenje. 

Takrat je bil le 13-letni deček, ki je med zabavo s prijatelji pri cementarni v Zagrebu splezal na vagon, kjer je doživel električni udar. Posledice nesreče so bile strašne, saj je imel Mislav opečenih kar 65 odstotkov telesa, vendar je kljub temu preživel. "V UKC Ljubljana sem prišel leta 1992, potem ko sem se opekel. Poškodbe so bile hude in globoke. Sam udar se je zgodil, ko sem se povzpel na vagon, ki je stal na razvrstilnem tiru. Prejel sem električni tok. Zaradi vojne na Hrvaškem so mojim staršem svetovali, da bi bilo najbolje poiskati pomoč v tujini, saj so bile moje možnosti za preživetje tukaj zelo majhne. Tako smo prejeli priporočilo za UKC Ljubljana in dr. Arneža," pripoveduje Mislav: "Tam sem kmalu spoznal tudi dr. Albina Stritarja, ki je bil del tima, odgovornega zame. Zelo mi je pomagal na vse načine, tako zdravniško, kirurško kot tudi osebno s svojo vedno vedro naravo ...".

Po prihodu v UKC Ljubljana so ga operirali kar desetkrat, zdravniki in osebje pa so mu omogočili okrevanje. Po dveh mesecih zdravljenja in sedmih operacijah se je Mislav začel rehabilitirati, čeprav je bilo to obdobje zanj zelo zahtevno. "Rehabilitacija je bila vsakodnevna, težka zame in moje starše, saj sem si želel vse drugo, razen biti v bolnišnici in delati boleče vaje, dodaja. Na srečo je vse minilo dobro in na začetku naslednjega leta sem se vrnil v svoj razred, svojo šolo, med prijatelje. Vendar je moje življenje po tem postalo vse, samo ne običajno. Čeprav sem se fizično hitro opomogel, so posledice nesreče postale breme, ki ga je bilo težko nositi skozi puberteto, odraščanje in skozi življenje. Če ne bi bilo dobrega in podpornega okolja skozi ves proces okrevanja, še posebej pa psihoterapije, bi bile travme veliko hujše," je zaupal osebju UKC Ljubljana ter dodal, da je treba govoriti o tem in poskušati na vse načine preprečiti takšne nesrečne primere povsod, tako v Sloveniji, na Hrvaškem in še širše: "Moje izkušnje z zdravstvom so bile vedno pozitivne. Treba je poudariti preobremenjenost sistema, premalo osebja in seveda bolnišnic, ki niso vedno usklajene z modernimi časi. Še posebej otroške. V UKC Ljubljana so mi res vsi pomagali. Vsi zdravniki, sestre in ostalo osebje so bili res neverjetni."

Mislav je danes že dobro, vendar pravi, da je izkušnja še vedno prisotna v njegovem življenju: "Predvidevam, da sem ozdravel, vendar je to na neki način še vedno travma, ki jo človek nosi s sabo skozi življenje. Poudarja, da vsakdo, ki preživi takšno travmo, potrebuje čas in podporo, da se spopade z izkušnjo."

Po objavi zgodbe na družbenem omrežju so se v komentarjih oglasili mnogi, ki so prav tako bili hvaležni osebju za vso njihovo nesebično pomoč: "Dr. Stritar je tudi mene operiral. Najboljši. Večno hvaležna," je zapisala neka gospa, druga gospa pa je hvaležno dodala: "Mene je tudi operiral, zelo prijazen zdravnik ... Po operaciji je prišel in razložil, kako je vse potekalo ... Vse pohvale in hvala!"