V 70. in 80. letih naj bi bilo v Jugoslaviji nezakonito prodanih več kot 20.000 novorojenčkov. V Srbiji so s pomočjo analize DNK že dokazali prvi primer: deček, domnevno posvojen, je bil v resnici ugrabljen iz porodnišnice v Kruševcu – dokumenti so bili ponarejeni. V Sloveniji medtem resnico in odgovore o svojih otrocih išče približno 70 družin, ki sumijo, da njihovi dojenčki niso umrli, kot so jim rekli.

Ti sumi se le še krepijo – matere poročajo o uradnih dokumentih brez imen in žigov, z nečitnimi podpisi, spornimi EMŠO številkami in neznanimi kraji pokopa. V središču teh zgodb je vprašanje: so bili nekateri otroci sistematično odvzeti?

To pa niso 'osamljeni' primeri. Obstajajo zgodbe, ki segajo onkraj naših meja – kot je zgodba Avstralke Diane Sheehan, ki so ji pred desetletji povedali, da je njen otrok umrl. A to je bila laž.

Materinska ljubezen, ki ji je bila ukradena

Ko je Diane zanosila, je živela v Kanadi in delala kot varuška. Ko je ostala brez službe in se vrnila v Avstralijo, še ni vedela, da je noseča: "Ko sem ugotovila, da sem noseča, me je preplavil sram. Bila sem mlada katoličanka in čutila sem, da sem grešila,," pove Diane. Na začetku ni nikomur povedala – ne zdravniku, ne družini.

Ko je prišel čas poroda, so jo odpeljali v bolnišnico. Po porodu so ji rekli, da je otrok umrl, nato pa so ji dali papirje za podpis: "Nisem vedela, da podpisujem posvojitvene papirje. Rekli so, da gre za odpustne obrazce."

Resnica prišla na dan po štirih desetletjih

Šele 40 let pozneje je Diane prejela e-pošto: moški je verjel, da je morda njegova mama: "Obstala sem. Bila sem šokirana. Sploh nisem vedela, da je otrok preživel." Ko sta se začela pogovarjati, pa ji je postalo jasno: otroka niso pokopali. Otroka so ji vzeli. In ona je postala ena izmed stotisočih žensk, ki so bile v Avstraliji žrtve prisilnih ali prikritih posvojitev.

Ko sta se prvič srečala, je sin stal na letališču z belim šopkom rož. Diane je stekla v njegov objem: "Padla sem mu v naročje in samo jokala. Tisti trenutek... bila sem preplavljena z občutki. To je bil moj otrok."

Pogovarjala sta se ure in ure. Sledilo je srečanje z njegovo ženo in njunimi otroki – njenimi vnuki. Kasneje so skupaj obiskali tudi Dianeine druge otroke: "Vse je potekalo tako naravno. Kot da bi nekaj manjkajočega končno dobilo svoje mesto." Diane ve, da izgubljenih let ne more povrniti: "Ne morem nadoknaditi štirih desetletij. Lahko pa gradiva odnos zdaj. Počasi, korak za korakom."

Z žalostjo pa govori tudi o njegovih posvojiteljih, ki so prav tako bili zavedeni: "Rekli so jim, da ima lahko hidrocefalus in da lahko dobijo drugega otroka, če hočejo. Na koncu je bil povsem zdrav." Srečala jih je na šolskem nastopu svojega vnuka: "Prišli so do mene in rekli: Hvala, ker ste nam dali družino.'" Komaj sem zadrževala solze.

Kasneje je izvedela tudi, da je bila 'le' ena od približno 250.000 neporočenih mater v Avstraliji, ki so bile preslepljene, prisiljene ali pod pritiskom, da se odrečejo svojim otrokom, pri čemer se je večina prisilnih posvojitev zgodila med letoma 1950 in 1975.

Vir: sbs.com.au