Veselje je bilo veliko, ko je pa še ginekologinja potrdila, da srček bije, je bilo še toliko večje. Nosečnost je potekala v redu, brez posebnosti, tudi nosečniških tegob nisem imela, razen intenzivnega zaznavanja vonja. Sem in tja me je malo zbadalo, to je pa vse. Sicer je ginekologinja rekla, da je manjša, kot bi morala biti, ampak ker njena teža napreduje, menda ni bilo treba skrbeti. In nisem. Na ponedeljek sem imela zadnji redni pregled. Vse je bilo super, bila je obrnjena navzdol, živahna, pripravljena za ta svet. V četrtek sem šla sama v porodnišnico na pregled, saj se nisem spomnila, kdaj sem jo nazadnje čutila, tisti dan pa je nisem, in to kljub trudu, da bi jo zbudila.

V porodnišnico sem prišla malo čez drugo popoldan. Sestra je poskusila priklopiti CTG, pa ni našla utripa. Še pohecala sem se, na katerem mestu trebuha naj išče, saj ga tam vedno najdejo. Poklicala je drugo sestro, tudi ta je brez uspeha iskala utrip. Poklicali sta ginekologa, ki je opravil dva ultrazvoka, pri zadnjem pa je sestri narekoval tiste grozne besede "V uterusu plod brez srčnega utripa." 

Svet se mi je sesul na milijon koščkov, moja mala punčka, najino upanje, najine sanje, je bila mrtva. Mrtva v meni. Vprašala sem ginekologa, ali bi bilo kaj drugače, če bi prišla že zjutraj, pa je rekel, da žal verjetno ne.
V soboto, 10. 12. 20016, se je rodila najina popolna punčka. Imela sva slabe tri ure z njo, potem sem jo še zadnjič poljubila v slovo in so jo odpeljali. Najhujša stvar v življenju, ki se človeku lahko pripeti, je – vsaj zame, vsaj za zdaj – izguba otroka. 

Z izgubo otroka izgubiš tudi vsak "prvič" v otrokovem življenju: prvi nasmeh, prvo pokakano in polulano pleničko, prve korake, prve besede, prvi rojstni dan ... In seveda vse druge, tretje, desete ... Vse izgubiš. Ostane le praznina v maternici, v srcu in v naročju.

Po pol leta sem izgubila še enega otročka, v 7. tednu sem imela spontani splav. Kasneje nama je življenje razsvetlil najin mavrični otrok, ki nama živce 'kravžlja' že dve leti. Tudi njemu govoriva o sestrici, ker je prav tako. Ni edinec, nikoli ne bo. Ima svojega angela varuha. Štiri leta bo že od izgube in priznam, da ni lahko. Je pa že mnogo lažje. Žalost se je večinoma spremenila v hvaležnost. Hvaležnost, da sem lahko mama trem otrokom, da mi je ravno najina Ella dala naziv mama, hvaležnost, da sva dobila zdravega in živega fantiča, in hvaležnost, da živim.

To je moja zgodba.

Na žalost je takih zgodb ogromno, zato se ne obračajte stran, ko slišite za znanko, prijateljico ali sosedo, ki se ji je to zgodilo. Bodite ji v oporo. Kako? Samo bodite tam. Lahko ste brez besed, že vaša prisotnost bo dovolj.