Vsi so govorili, da bo nosečnost potekala brez težav, saj sem mlada in zdrava. Na ultrazvoku v 9. tednu je bilo vse videti tako, kot mora, potem pa je prišel čas za nuhalno svetlino v 12. tednu. Že tako me je bilo strah, kako bo, če je vse v redu in seveda, ko sva z možem prišla v ordinacijo in se je začel pregled ... tišina. 

Čez čas ginekolog spregovori le, da je plod čudno oblikovan, da nama več težko pove in naj grem v ponedeljek k svoji ginekologinji, saj se je to zgodilo v petek. Seveda so se ulile solze, otročička sva se zelo veselila, mož me je tolažil in pričel se je začetek mučnega vikenda. V ponedeljek pa žalostna, tragična potrditev, 'srček ne bije več.' Podrl se je svet. Potem napotnica za splav in mučenje. Medtem vprašanja, zakaj jaz, zakaj je umrl ravno moj otročiček, kako bi to lahko preprečila, kakšna oseba bi postal. 

Takrat ... ko je bilo hudo, žalostno, boleče ... sem končno zagledala otročička, velikega za mojo dlan in belega kot steno. Videla sem njegove majcene rokice in nogice in zame je postal oseba, ki je ne bom nikoli poznala. Moj. Želela sem ga držati v rokah, ga odnesti domov, a sem odšla praznih rok in to bolečino vedno nosim s seboj. 

Če me sedaj kdo vpraša, koliko otrok imam, odgovorim dva, kajti če ga ostali niso videli, ne pomeni, da ni obstajal. Obljubila sem, da ne bo nikoli pozabljen in da bom kot njegova mama naredila vse za to. Še vedno se sprašujem zakaj in bolečina ne bo nikoli odšla, od mojega zlatega otročička so mi ostali le trije ultrazvočni posnetki, ki jih hranim na posebnem mestu, jih pogledam, pobožam, da se čutim vsaj malo bližje svojemu angelčku. Čutim, da je prav, da vsi izvedo 'Tvojo oz. Našo zgodbo'. Dragi moj, NIKOLI ne boš pozabljen. V duhu si ves čas ob svoji sestrici in v naši družini.