Odločila sem se, da bom napisala svojo prvo javno objavo s prošnjo, da se čim bolj deli, če se vas seveda dotakne in vam je tema pomembna. S tem daste podporo meni in vsem žrtvam spolne zlorabe.

Priznam, da sem kar nekaj časa premlevala, ali bi ali ne bi delila, kar me teži, in na koncu ugotovila, da najbolj boli moja tišina. Enostavno je zame prišel trenutek, ko se ne bojim več, se ne želim skrivati in želim, da se takšne zgodbe, podobne moji, vedno bolj delijo in se o tem med sabo pogovarjamo, delimo izkušnje in se skupaj zdravimo. Žrtve spolne zlorabe ali kakršne koli zlorabe ne bi smele biti utišane. Nikoli in nikdar!

Ker je april mesec, v katerem sem privekala na svet, in tudi mesec ozaveščanja o preprečevanju zlorabe otrok, sem se odločila, da iščem svojo pravico na svoj način, saj se mi je ta odvzela, ko sem jo najbolj potrebovala. Ob tem upam, da bom komu dala upanje in občutek, da ni sam in da bomo skupaj dobili možnost ozaveščanja skozi naše zgodbe. To je torej moj mesec in mesec, namenjen vsem žrtvam zlorabe.

In to je moja zgodba.

Kot majhna deklica sem bila spolno zlorabljena s strani človeka, ki je bil od mene starejši več kot 30 let. Ko se je vse začelo, sem bila stara približno štiri leta. V sebi imam tudi spomine od prej, ampak ne zmorem dati obraza človeku. Na mojo žalost se ni ukrepalo, razen grožnje njemu, naj se me nikoli več ne dotakne, in prošnje iz usmiljenja, naj oba nehava, nisem dobila. Pazite, štiri leta stara punčka naj odneha! No, in se me je še dalje držalo v tej družbi. Bila sem brez zaščite in utišana. In bila sem popolna tarča, saj sem bila izredno občutljiva, čustvena in nesamozavestna, kar je človeku še posebej olajšalo, da me je lahko tudi manipuliral. Do te mere, da sem v kasnejših letih verjela, da sem tudi zaljubljena vanj. Nikoli ne bom pozabila tudi dogodka, ko sem hodila v mesto in me je na poti ustavil ter povabil v avto. Takrat sem bila stara nekje 16 let. To je bilo po določeni izkušnji z njim, ki se je spomnim samo po delčkih in sem jo z razlogom potlačila najglobje vase. Kolikor le lahko. Rekel mi je, da je vse v redu, da mi nič ne bo naredil. Odločila sem se vstopiti v avto. Ne vem, zakaj. Pogovora v avtu se ne spomnim prav, ampak to niti ni važno. Na koncu, ko je ustavil na postaji, se je obrnil k meni, me začel božati po stegnu navzgor, dokler ga nisem ustavila in rekla, naj odneha. Na to mi je odvrnil, da sem tega že navajena in da sva to že vse počela. Medtem je imel ta "smirky" nasmešek na obrazu z namenom zapeljevanja. Zagrozila sem mu, da bom to povedala naprej in naj me spusti iz avta. Ko sem prišla domov, sem to izkušnjo delila in bila ponovno utišana.

Še danes premlevam, kaj se je moralo še zgoditi, saj imam določene spomine, ki so hkrati tako blizu in tako daleč. Pravijo, da z namenom ostajajo zaprti, včasih celo za vedno. In kako naj to predela deklica, ki odrašča? Za vse, kar se je dogajalo skozi leta, sem krivila samo sebe. Imela sem toliko sramu v sebi. Sama sebi sem se zdela ničvredna. Spomnim se, ko sem odhajala v prvi letnik srednje šole, da sem gledala iz dvorišča na naš balkon in si rekla, da nikoli nihče ne bo izvedel, kaj se je dogajalo z mano, in tako sem z leti blokirala večino stvari, ki so se mi zgodile. Dokler nisem nekje pred tremi leti čisto po naključju obudila večino travm iz otroštva z gledanjem izjav žrtev spolne zlorabe na YouTubu. Ob dveh primerih, ki sta bila tako podobna mojemu primeru, so se mi najprej obudili samo določeni spomini, nato sem se obrnila na nekoga, ki bi že zdavnaj moral stopiti na mojo stran in se postaviti zame, in tako izvedela vse ostalo. Verjamem, da še veliko vsega ne vem, saj sem vedno čutila umikanje od teme vsakič, ko sem jo omenila.

Naj povem, da je to zame bil ogromen šok. Po toliko letih imeti na sebi toliko bremena, čutila sem takšno bolečino, kot da bi me nekdo brcnil v želodec. Vse, kar sem čutila kot otrok, je bilo zdaj še v večji meri, ker sem to predelovala zdaj kot ženska. Nekaj časa sem mislila, da jaz nimam pravice karkoli reči. Da sem si sama kriva. In odkar pomnim, imam zaradi tega duševne motnje. Vsiljive misli sem imela že kot zelo majhna, nisem se zmogla skoncentrirati na šolo, močila sem posteljo, jokala, bila jezna, imela takšne in drugačne vedenjske težave in bila zaradi tega tarča posmeha v šoli in povsod. Počutila sem se osramočeno, neljubljeno, nezaželjeno in nesprejeto med svojimi vrstniki. Čeprav nobenega ne krivim, kaj so pa oni vedeli, kaj se dogaja z mano. Oni so mislili samo, da sem izredno čudna in da se nikakor ne bodo družili z mano.

Vse to sem nosila v sebi skozi življenje. Bila sem izredno prestrašena. Nisem zmogla niti delati. Vse me je obremenjevalo. Imela sem takšne stiske, da karkoli si mi dal za delati, si mi lahko večkrat ponovil in ni šlo. To je bil zame največji napor. Takšen strah je bil v meni in še je. Ljudje, ki sem jih spoznala skozi življenje, so delali stvari namesto mene, ker sama nisem zmogla. Še kave v kavarni si nisem bila sposobna naročiti. V osnovni in srednji šoli si nisem upala delati stvari sama pri praksi, stati pred tablo, javno govoriti. Konstantno sem čutila pritisk in posmehovanje in je soočanje zame pomenilo nekaj najhujšega. Seveda tega tudi nisem znala obvladovati, ker me tega nihče ni naučil. Kot da bi nekaj viselo nad mano in me vleklo na stran z vso silo. In tako je teklo moje življenje do zdaj.

Šele kakšno leto nazaj sem uspela malo po malo predelovati vse, kar se mi je zgodilo. Prvič sem uspela iti na vlak, čeprav me je kar nekaj časa moral spremljati moj partner. Ob nalogah, ki jih dobim, čutim takšen močan občutek nesposobnosti in je težko, ko ne zmoreš niti osnovnih stvari narediti zase in si kot izgubljen otrok. Večkrat rečem, da sem veliko življenja živela kot zombi. Samo bila sem, živela pa nisem. In ko so prišle te travme na plan, se je začelo zame tisto pravo prebujanje. Čeprav je začetni šok bil tako hud, da sem želela umreti. Muka je predelovati vse za nazaj. In ne spomnim se, kdaj sem toliko prejokala kot v teh zadnjih treh letih. Veliko bolečine sem tudi čutila ob tem, ker resnično nič ne morem, saj nimam dokazov. In mi marsikdo reče, da naj enostavno pozabim in grem naprej. Da ni pravi čas. Nikoli ni. Ni bil takrat in ni zdaj. In ne, ne gre pozabiti. Ostane s tabo. In imam pravico deliti, kaj čutim. Imam pravico deliti, kaj se mi je zgodilo. Imam pravico, da imam svoj glas, če ga že kot mala Nina nisem imela. To je vse, kar imam! In če se s temi stvarmi ne bom soočila, kot čutim, da rabim, bodo šli vsi stari vzorci z mano, kar pa ne želim in si ne zaslužim. Konec koncev sem se največ naučila ravno ob tej muki. Tukaj sem kot človek najbolj zrastla in želim o tem govoriti. Želim, da kdorkoli je dajal kaj takšnega skozi v življenju ali še daje, da se počuti uslišan, sprejet in da ne čuti samote, kot sem jo jaz.

Zato želim biti vokalna in narediti vse, kar je v moji moči, da se premaknemo, ko je to potrebno. Želim, da ustvarimo varen prostor za žrtve kakršnih koli zlorab. Jaz bom o tem govorila, pisala, to sem si obljubila. Ne bom več tiho. Čas je zame tukaj in zdaj.

Ob tem vas prosim vse, ki boste prebrali mojo zgodbo, za strpnost. Ta objava ima globok pomen in bi rada, da gre v pravo smer. In resnično iskrena hvala vsem, ki me podpirate od vsega začetka in me vzpodbujate v teh časih. Brez vas svoje zgodbe ne bi tako pogumno delila. Hvala.