''Pa saj še ni čas!''
''Spet poln mehur,'' sem si mislila in tisto jutro že ne vem kolikokrat odšla v kopalnico. Voda pa kar teče in teče. Nekaj se dogaja, si mislim, voda mi je odtekla. Ta prizor že velikokrat viden v filmih, v resnici pa je vse še tisočkrat bolj napeto in stresno, kot sem si vedno predstavljala. Zbudila sem moža. Ni mu bilo čisto jasno, kaj se dogaja, pa vendar je hitro dojel, da gre za resno zadevo. ''Pa saj še ni čas,'' mi je dejal. ''Vem,'' sem odgovorila s cmokom v grlu. Do roka je bilo še slab mesec, midva pa že na poti v porodnišnico. Mogoče je kaj narobe, kako se je to zgodilo, še previjalne nimava, zibelka je še za sestaviti, oblekice za zlikati, milijon stvari še za postoriti. V moji glavi je vladal kaos, občutek nemoči in skrbi in moževi zaskrbljeni pogledi, ko sva drvela po cesti. Njegova roka v moji me je malo pomirjala, čeprav sem komaj čakala, da prideva do cilja. Končno sprejem. Hodila po hodniku, kjer me že čakala sestra. Spet vprašanja. ''Kdaj vam je odtekla voda, ali čutite popadke, se vam vrti, koliko ste težki, družinske bolezni'', podatki sem in tja, jaz pa pridno odgovarjala. ''Odprta ste en centimeter,'' mi je povedala in mi razložila, da popadki še pridejo. Druga sestra me odpelje na oddelek, kjer v sobi ležita še dve dekleti. Zapletemo se v pogovor, vsaka ima svoje težave. Pogovor hitro zamre, saj se vse tri ubadamo s svojimi mislimi. Meni voda še vedno malo odteka. Dobimo že večerjo in takrat prvič začutim rahel špik v hrbtenici. ''To mora biti to,'' sem si mislila in čakala na naslednjega. Po večerji so se popadki začeli stopnjevati, jaz pa sem še vedno ležala v sobi. Sestra me pride pogledat, povem ji, da še ni tako hudo. Razloži mi, da naj se pripravim na gostejše bolečine in da naj čim dalj vztrajam v sobi.
Za vedno hvaležna možu
Spomnila sem se materinske šole. Oh, kako smo se smejali, ko nam je kazala tehniko dihanja. Vsi smo bili še brez skrbi, saj nam je do poroda manjkalo še nekaj mesecev. V tem trenutku pa sem jim bila hvaležna za vse, kar sem se naučila tam. Vmes spodbudna sporočila od moža in mame, naj zdržim in da bo kmalu konec. Jaz pa sem se vedno bolj zavedala, da do poroda ni več daleč. Bolečina v hrbtu je vedno hujša, tako da komaj še zdržim. Popadki se vrstijo drug za drugim, ko končno pridem do sestre in ji povem, da ne morem več čakati. Skupaj greva z dvigalom do pritličja. Priklopijo me na CTG, pogledajo, koliko sem odprta in me pospremijo v porodno sobo. V tistem trenutku pokličem moža, naj pride. Še danes mi ni jasno, kako je lahko prišel v tako kratkem času, pa vendar sem mu bila neskončno hvaležna. Če sem mislila, da so bili popadki boleči eno uro nazaj, so bili sedaj še mnogo hujši. Bolečine so bile neznosne. ''Ne morem več, boli me,'' sem govorila možu. On pa me je božal po čelu z mokro krpo in spodbujal. Prišel je prav točno določen trenutek, ko pa nisem več zdržala. Ne morem si razložiti kdaj, ampak vedela sem, da je to to. Mislila sem, da če samo malo zakašljam, da bo otrok zunaj. In takrat se je začelo. Sestra spredaj, mož na desni strani, jaz pa pripravljena da iztisnem enkrat že to bolečino ven. ''Dihajte, dihajte,'' slišim sestro, ''zdrži ljubica, še malo še malo,'' me bodri moj mož, jaz pa samo pritiskam in pritiskam in si zraven mislim, da bom umrla. Te bolečine ne morem zliti na papir. Kot bi me rezali. Kot bi me zabadali. Kot bi me klali. ''Kdaj bo mimo, kdaj bo konec,'' sem spraševala in kričala, ''kdaj bo'' in takrat sestra ''še malo, še malo še enkrat pritisnite in … poglejte, fantek je.''
'Bil je popoln. Bil je najin.'
V tistem trenutku sem začutila olajšanje, iztrgali so bolečino iz mene, solze so polzele po licih. ''Kako je lep,'' sem zahlipala v joku, mož pa me je poljubil na čelo in mi dejal: ''Čestitam, mamica, pridna si bila.'' Fantka so mi položili na prsi in prvič sem se ga lahko dotaknila. Devet mesecev sva ga čakala in božala trebuh in se pogovarjala, sedaj pa je bil končno tukaj. Nova oseba, novo življenje, najin sin, najina sreča, najino veselje. Najinih enainpetdeset centimetrov tri tisoč dvesto petdeset gramov. Kolikokrat sva se pogovarjala, kako bo, ko se bo rodil, kakšen bo, komu bo podoben.
'Bil je popoln. Bil je najin.'
Ko so ga umili in oblekli, ga je ponosni očka prvič prijel v roke. Kako sem bila srečna. Vsa bolečina in strah sta izginila, vse kar je bilo slabega, je odšlo stran, v tistem trenutku je bila vsa soba napolnjena s srečo in veseljem. Dobila sem že enega najboljšega moškega, ki je moj mož, sedaj pa sem dobila še enega moškega , ki je moj sin. Najin sin. Iz sanjarjenja in podoživljanja me zbudi znani glasek. Moj sinček je zajokal. Nežno ga stisnem k sebi in ga pogledam. Ne morem verjeti, da je že tri mesece, odkar je prijokal na svet. Pogleda me s svojimi velikimi očmi in v trenutku mi polepša dan. Vsak dan me razveseli z nasmehom, vsak dan mi pokaže nekaj novega. On je moj mali sonček, moj mali mucek, ki si želi le ljubezen in toplino. Le kako mu tega ne bi dala, saj je nebogljeni otročiček, ki nama prinese toliko veselja in sreče. ''Čas bo za hranjenje,'' mi namigne, jaz pa mu z veseljem vrnem nasmeh in se mu zahvalim za lepe trenutke, ki jih doživljam z njim. Spomin na 16. julij pa spet za nekaj časa potone, dokler se ne bom spet spomnila na to.
