Sem ena redkih srečnic, ki se ni obremenjevala s tem, ali bo uspelo ali ne – uspelo je v prvem poskusu. Prišel je dan, ko bi morala priti "teta s Krvavca", ko sem že v eni roki držala kozarček, v drugi pa test za ugotavljanje nosečnosti. Dve modri črtici! V tistem trenutku sem bila zelo vesela in sploh nisem razmišljala, na kakšen način bi možu zaupala, samo rekla sem: ''Uspelo nama je!'' Potem se je začelo obdobje čakanja na prvi pregled. Slabosti so se že začele, kar sem tudi pričakovala, saj se je v meni začelo prebujati novo življenje. Seveda sem se tako kot večina mamic začela oboroževati s takšno in drugačno literaturo, da bom natanko seznanjena, kaj se dogaja in kako reagirati.

Prišel je dan pregleda. Stopim v ordinacijo in najprej pregled urina, tehtanje in merjenje pritiska. Vse lepo in prav, ampak vseeno zame nekaj novega in razburljivega. Pridem do zdravnice, se usedem na tisti "čudni" stol, zdravnica vklopi UZ in reče: "Čestitam, dvojčka imate!" Sploh nisem bila presenečena in moj odziv je bil preprosto: "Saj sem vedela!" Prijateljica, ki je tudi imela dvojčke, me je zaradi moje slabosti nenehno dražila, da ju bom imela tudi sama. Morda bi bila celo bolj presenečena, če bi mi zdravnica rekla, da je samo eden ... Bila sem presrečna, še toliko bolj zato, ker sem postala nosečnica z dvojčkoma po naravni poti. Vem namreč, koliko bolečin, časa in denarja pretrpijo pari, ki ne morejo zanositi po naravni poti. Zdaj pa je bilo treba novičko zaupati možu, ki je nestrpno čakal v čakalnici. Dobim slikico in odidem. Ko pogledam moža, se smejim in smejim, nato pa mu zaupam, da bova postala starša dvojčkoma. Najprej je ostal brez besed, verjetno tudi malo šokiran, ampak čez čas je prišel k sebi ter se veselil z menoj.

Sama nosečnost je potekala normalno, če odmislim strogo ležanje. Tedni so minevali in otročka sta se lepo razvijala. V 27. tednu pa sem začutila v spodnjem delu trebuha bolečino. Ker je bil že večer, me je mož odpeljal v porodnišnico in tam so ugotovili, da sem se začela odpirati. Takrat sem bila že štiri centimetre odprta, kar je pomenilo, da lahko zdaj zdaj rodim. To pa je bil šok. Seveda sem pričakovala možnost predčasnega poroda, ampak 13 tednov prezgodaj bi bilo celo zame preveč. Hitro so naročili rešilni avto in že smo drveli proti Ljubljani, tam pa seveda takoj v porodno sobo … Noč sem preživela v porodni sobi, ker pa se je stanje malo umirilo, so me prestavili na oddelek, kjer sem dobila obe injekciji za razvoj pljuč. Dnevi v porodnišnici so se vlekli, saj sem tja prišla ravno v času, ko so bili obiski prepovedani zaradi virusov ... V 31. tednu sem začela malo krvaveti. Na pregledu so opazili, da sem povsem odprta, se pravi devet centimetrov, tako da so me hitro napotili v porodno sobo. Šlo je zares, vedela sem, da bom čez nekaj ur že postala mamica. Dobila sem umetne popadke in rodila hitro in skoraj brez bolečin. Čez dobrih 20 minut je najprej na svet prijokal Jakob, ki je bil velik 38 centimetrov in težak 1.370 gramov ter glasen za enega velikega dojenčka.

Pri Anžetu se je zadeva malo zapletla: ko je Jakob zapustil topel mamičin trebušček, je Anže ugotovil, da pa ima zdaj več prostora in se je malo razkomotil. To pomeni, da se je, namesto obrnjen na glavo, kot je bil najprej, mladi gospodič ulegel prečno. Na srečo je na pomoč prišla babica in je Anžeta obrnila tako, da je potem lahko prišel na svet po naravni poti – z ritko naprej. Vse skupaj je trajalo le sedem minut, čeprav se je meni zdelo celo večnost. Skratka, na svet je v tišini in šele čez nekaj časa glasno privekal še Anže, velik 39 centimetrov in težak 1.500 gramov. Otroka sem videla le za kratek čas, saj so ju že čakali topli inkubatorji in prijazne sestre oddelka EINT, kjer sta nekaj časa potem prebivala moja fanta. Najhuje je bilo čakanje: dečka so odpeljali do naslednjega dne, ko sem ju prvič videla. Noči ni in ni hotelo biti konec. Sestre so mi svetovale, naj spim, a kako naj spim, če se mi je pa tisti dan toliko stvari zgodilo!

Prvič na Enoti za intenzivno nego novorojenčkov

Prišlo je jutro in z njim veselje, ker bom prvič videla Jakoba in Anžeta. Rekli so mi, naj počakam sestro, da me bo odpeljala do njiju, a meni je to trajalo predolgo, zato sem se sama odpravila novim dogodivščinam naproti. Ko sem se z dvigalom vozila v prvo nadstropje, kjer imajo prezgodaj rojeni novorojenčki svoj oddelek, me je ščipalo v trebuhu. Morda zato, ker nisem vedela, kaj naj pričakujem, morda zato, ker bom videla otroka. Najprej sem se znašla v garderobi, kjer je na steni veliko kovinsko korito, nad njim pa plakati, kako si moraš pravilno umiti in potem še razkužiti roke do komolcev. Dobro zaviham rokave in grem od sličice do sličice ter se umivam. Ko vse opravim, grem po ozkem hodniku in na koncu se odpre pogled na steklene sobe. V vseh sobah so inkubatorji, povsod nekaj piska, sami monitorji. Skratka – oblije me groza, a hkrati vidim, da nisem sama. Sestre so me pospremile v sobo, kjer sta imela domovanje Jakob in Anže. Tega trenutka ne bom nikoli pozabila. S solzami v očeh sem stopila k njima in ju gledala, kako majhna in nebogljena sta bila. Vse, kar je bilo od njiju, so bile kosti in koža. Jokala sem kot dež kljub zagotovilu, da sta fanta super, da sama dihata in da se bosta čez čas že okrepila. Ker sem jokala, sem se seveda spet morala razkužiti, da ne bi na fanta kaj prenesla. Zdravnica mi je rekla, naj ju malo božam, in priznam, bilo me je strah. Kako naj božam tako malega otročka, da ga ne bi poškodovala? Roko sem dala v inkubator, in ko sem začutila otroka, mi je igralo srce. Tega trenutka nikoli ne pozabiš! Res je, da traja kar nekaj časa, preden se lahko stisneš k otroku (ga kengurujčkaš, kot temu pravijo): mislim, da je za nas mamice nedonošenčkov prvi dotik otroka nekaj neprecenljivega. Ko pomislim, koliko smo prikrajšane, saj ti otroka odpeljejo na intenzivno nego, ne moreš se z njim crkljati, stike pa imaš omejene na dvakrat na dan po le nekaj uric. Gledaš svojega otroka, kako raste, vseeno pa ga vidiš le skozi plastiko, in ko pride dan, da ga dobiš v roke, ceniš to celo življenje.

Minevali so dnevi, Jakob in Anže pa sta lepo pridobivala težo. Cel čas od rojstva sem si pridno črpala mleko in na mojo srečo sem ga imela v izobilju. Po 20 dnevih bivanja v Ljubljani je napočil čas selitve. Našel se je prostor v celjski porodnišnici, kjer smo potem dočakali prihod domov. Po mesecu dni v porodnišnici smo končno dočakali magičnih dva tisoč gramov, kar je pomenilo, da smo sposobni zapustiti porodnišnico in se odpraviti domov. Zdaj sta fanta že dvoletnika, za katera nihče ne bi mogel reči, da sta bila nekoč kot majhni štruci kruha.

Res je, da moramo mamice nedonošenčkov veliko pretrpeti, imaš dobre in slabe dneve. Včasih si jezen sam nase, včasih na sestre, zdravnike … Ampak imeti nedonošenega otroka prinese tudi veliko dobrega. Sicer nisi takoj prisoten v otrokovem življenju, ampak si večkrat lahko samo opazovalec, vendar po tem, ko je enkrat otrok v tvojem naročju, to toliko bolj ceniš. Ceniš otroka, ceniš življenje in si hvaležen za še eno sicer malo manj prijetno izkušnjo, ki te na koncu naredi samo močnejšega in pripravljenega premostiti vse izzive, ki te bodo čakali v življenju.

Še ena resnična zgodba je mnogim segla v srce.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na