Težko otroštvo, ki jo je zaznamovalo

Nada Baloh se otroštva spominja s solzami v očeh. Nikakor ni bilo takšno, ko si ga zasluži vsak otrok, več let je bila priča družinskemu nasilju. ''Svojega otroštva se ne spominjam rada. Bilo je preveč trpljenja in gorja. Premnoge noči smo bežali pred očetom in se skrivali pri ljudeh. Dan za dnem je sledil tepež, ponavadi s pasom iz hlač.'' Resnično ji je težko govoriti o tem, kajti sledili so še krutejši dnevi.  ''Očim me je spolno zlorabljal, zato je bil tudi zaprt. Kasneje, ko je prišel iz zapora, se je vse skupaj ponovilo ... Nato je storil samomor.''

Poroka pri 17 letih

Zaradi tega se je oprijela prvega, ki je hotel biti z njo, samo da bi pobegnila daleč stran. Želela se je poročiti in oditi iz vasi. Za velik korak – poroko – se je tako odločila zelo zgodaj, že pri 17 letih. Upala je, da ji bo tokrat vsaj malce bolj postlano z rožicami, ampak ... ''Moj mož je že takrat rad pogledal v kozarec, a sem mislila, da bo po prihodu otroka na svet drugače, a ni bilo. Pil je ves čas po malem.'' Toda njen mož ni imel samo težav z alkoholom, temveč tudi z ljubosumjem.

Njeno družinsko življenje je bilo daleč od pravljičnega, idealnega, pravi mamica šestih otrok in petih vnukov: ''Za vse sem bila več ali manj sama. Otroci pa so prihajali ... Iz zdravstvenih razlogov se nisem mogla zaščitit pred nosečnostjo, splava pa nisem smela delat. Kako in zakaj je bilo tako, je preveč in predolga zgodba.'' Otroke je vzgajala večinoma sama, sicer ne ve, kako je zmogla, a je nekako šlo. ''Vse mogoče se nam je zgodilo. Fantje so bili živahni in razigrani, da jih je bilo včasih težko krotiti.''

Polona Polegeg je mama šoloobvezne Tjaše in v življenju ji ni bilo lahko. Ko je izvedela, da ima težko bolezen, jo je zapustil partner in s strtim srcem, v naročju z niti eno leto starim dojenčkom, je ostala z vsemi skrbmi sama. 

Po četrtem sinu je končno dobila hčerko. Njen mož si je srčno želel deklico, zato je mislila, da bo odslej naprej drugačen, a so bile to pobožne želje. Potem je rodila še enega sina. ''Velikokrat je bilo zelo težko, saj sem bila praktično za vse sama, zato nisem hodila v službo, kar me zdaj 'tepe', saj se ne morem upokojiti.''

Otroci so odraščali in bili so dokaj pridni. Starostna razlika med njimi je približno dve leti. Pogosto je bilo kar pestro, saj so fantje kaj tudi ušpičili, drugače pa so bili drug do drugega zelo zaščitniški, še posebej do svoje sestre. ''Ona je, ker je odraščala med samimi fanti, postala zelo trdoživa in se zna postaviti zase.Tudi zdaj, ko so že odrasli in imajo svoje družine, se kar veliko družijo in še vedno radi skupaj odigrajo kakšen nogomet, gredo skupaj na kako tekmo in se potegnejo drug za drugega.''

Dodaja: ''Če jih potrebujem, mi vsak od njih priskoči na pomoč, kolikor je v njihovi moči. Vem pa, da imajo svoja življenja in poskušam jih čim manj obremenjevati. Za zdaj mi zdravje še dopušča, da postorim vse, da jim nisem v breme.'' Ne glede na preteklost za bivšega moža skrbi sama oz. kadar je ni, to stori hčerka ali eden izmed sinov.

Končno lepše življenje

Na državne inštitucije se ne more zanašati in se tudi ne obrne več na njih, saj je bila v preteklosti že zavrnjena in je prepričana, da če nisi vztrajen in če nimaš poznanstev, ne dosežeš nič. ''To me velikokrat boli, saj vidim, da drugim, ki so manj potrebni pomoči, vse uspe, nam pa ne.''

V oddaji Delovna akcija ji je voditeljica Ana Praznik sporočila, da bodo prenovili prav njen dom. ''O prenovi doma sem sanjala dan za dnem, kaj bi, kako bi karkoli spremenila, a se je vse zataknilo pri financah. Vedela sem, da je to prevelik zalogaj in da tega ne bom zmogla, zato sem se tudi prijavila na to oddajo. Prenova stanovanja s strani Delovne akcije je zame pomenila nov kakovostnejši začetek življenja, popolnoma nov list s svetlejšo prihodnostjo in pozitivnimi mislimi ter mnenjem, da še vedno obstajajo dobri ljudje, ki res vidijo stisko in znajo pomagati ob izgubljenem zadnjem upanju,'' pove Nada, ki je začela upati v svetlejšo prihodnost.

V času prenove se ji je dogajalo toliko različnih stvari, da ni imela veliko prostega časa za počitek. Če pa je bila prosta, pa je bila z mislimi v stanovanju, premišljevala je, kako bo, kaj jo čaka ob prihodu nazaj. Ob vrnitvi se je najbolj razveselila obnove tal, prepleskanih sten ter nove kuhinje in dnevne sobe. Če posploši - vsega je bila neizmerno vesela in tako presenečena, da v tistem trenutku sploh ni dojemala, kaj se je v resnici zgodilo.

Poglejte, kakšno je stanovanje Nade Baloh danes!

Svojim otrokom želi lepšo prihodnost, kot jo je imela sama, in predvsem, da ostanejo ponosni, pošteni in delavni, kakršni so zdaj. Zelo je ponosna na njih in večkrat bi jim rada kaj dala, vsaj vnukom, a ne zmore. Življenje je pač predrago. Ima pet vnukov in res se veseli, ko pridejo, in vidi, da so zdravi in veseli.

''V moje življenje je po prenovi stanovanja posijal najsvetlejši žarek sonca. Sedaj se rada vračam domov, ker vem, da je svetlo, lažje za pospraviti, prijetnejše in pozitivnih spominov, kolikor smo jih do sedaj že vtisnili v spomin od prenove naprej. V mojem življenju je bilo toliko gorja odrekanja in trpljenja, da bi lahko napisala debelo knjigo. Vsega je bilo, le razumevanja, spoštovanja in ljubezni ne. A kot pravi pregovor, kar te ne ubije, te okrepi. Ja, moje srce je skala solz, kar sem jih v vseh letih izjokala, a sedaj vsaj imam dom, tako da me ni sram, če kdo pride na obisk.''

Preberite si ganljivo zgodbo glasbenika Domna Hrena. Njegova hčerka Mila  ima namreč sindrom Koolen de Vries in je prva, pri kateri so ga v Sloveniji zabeležili.