10. 12. 2011 dopoldne

Dokaj toplo decembrsko dopoldne, kavica z bivšo sošolko iz gimnazije in prijeten klepet o "starih časih". Tik preden se posloviva, v zraku obvisi šala, da zdaj grem pa lahko v Rim, ko sva se videli, čeprav so mi rok zadnji trenutek prestavili z 31. decembra na 2. januar.

10. 12. 2011 popoldne

Sprehod z možem in Ajko, vroč tuš in priprava na novoletno zabavo moževega podjetja.

10. 12. 2011 ob 19. uri

Prihod na novoletno zabavo in ob vstopu opazka moževega sodelavca: "Zdaj bi bil pa že čas, da greš. Zakaj še nisi šla?" V šali odgovorim: "Grem jutri, nič bati." Tudi možev šef ni ostal brez komentarja in se je postavil z mano ob bok, ponosen, da je imel vsaj nekdo večji trebuh kot on.

10. 12. 2011 okoli 20. ure

Večerja na mizi in jaz nikakor ne morem sedeti. Vse, kar lahko delam, je stojim in plešem. Vsi okoli me prepričujejo, da imam popadke in seveda jim ne verjamem. Končno me prepričajo, da pokličem prijateljico, ki dela v babištvu, naj mi ona dopove. Prijateljica po pripovedi potrdi, da imam popadke (tiščanje na mehur in nezmožnost sedenja), in v isti sapi doda, naj bom pozorna na stopnjevanje intenzivnosti in možno bolečino, ki bo vse skupaj spremljala, za vsak slučaj pa naj se le odpeljem v porodnišnico pokazat.

10. 12. 2011 ob 21.30

Z možem predčasno prispeva domov z zabave in odpravim se pod tuš. Še preden uspem zlesti v banjo, me preseneti poplava med nogami. Odtekla mi je voda. Sedaj gre zares ... Gremo v Postojno!

10. 12. 2011 ob 22. uri

Prispeva v postojnsko porodnišnico, opravimo potrebno "papirologijo" in ho, čakanje na ctg. Kdo bi si mislil, da bo takšna gneča. Po opravljenem ctg in pregledu ugotovimo, da sem odprta komaj dva centimetra, popadke imam močne, ampak bomo počakali, da se še malo odprem, zato dobim prosto posteljo na ginekološkem oddelku. Od dolgčasa in nezmožnosti ležanja se sprehajam gor in dol po sobi in hkrati "živciram" sotrpinko, ki v mukah predihava popadke.

11. 12. 2011 ob 2. uri

Začutim prvo bolečino, ki jo spremljajo popadki, in prosim sestro, naj me pospremi do ctg. Na ctg skala, ki kaže 100, ne riše več popadkov, ker so zunaj njenega območja, in babica me še enkrat pogleda in ugotovi, da sem se čisto odprla in da je čas za porodno sobo. Vprašajo me še, kakšen porod želim in seveda samozavestno rečem: "Naravni."

11. 12. 2011 ob 2.30

Prediham pet popadkov na eni strani in pet na drugi, ko slišim babico: "Nina, čas je, da potisneva." Jaz pa ne, ker sem hotela moža ob strani. Ta se je ob treh le prikazal.

11. 12. 2011 4.20

Bolečina postane skoraj neznosna, babico prosim, naj mi da EA, masko, nekaj v žilo, naredi CR ali pa prereže presredek, samo da bo konec. Seveda se mi tako mož kot babica smejeta in mi lepo povesta, da CR po nepotrebnem ne naredijo, da sem za EA prepozna, ker je mala že skoraj zunaj in da imam dovolj elastično kožo, da ne bo treba nič rezati in šivati.

11. 12. 2011 ob 4.35

Na svet pokuka nedonošena mala Zala, dolga 51cm in težka 3160 g, ponosni očka prereže popkovino, meni se ulijejo solze sreče, veselja in olajšanja. Po glavi se mi podijo misli: "Končno imam svoj zaklad, tako je lepa in samo moja ..." Pokličem mamico in očka in jima sporočim, da sta dedek in babica, prvo, kar povem v telefon, je, da ima lase in na mere pozabim.

11. 12. 2011 ob 8. uri

Po zajtrku v sobi in med vizito novorojenčkov napišem še zadnji list dnevnika nosečnosti in ga končam z besedami: "Pravijo, da sem za prvorodko rodila v rekordnem času, samo 2,5 ure je trajal porod. Bil je intenziven, a rodila sem naravno. Brez protibolečinskih sredstev in za nagrado dobila najlepše majhno bitje z imenom Zala. Božiček je letos res nosil zgodaj in pričaral najlepše praznike ..." In s ponosom začnem dnevnik mamice: "Dobila sem najlepše ime in najboljšo službo na svetu. Zdaj sem MAMA!"

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na