Glasni protesti, ki so sledili iz njegovih ust, in namrgoden pogled nam je dal jasno vedeti, da sam ni bil najbolj zadovoljen z dejstvom, da mora zapustiti svoje dotedanje prebivališče. Kar izselili smo ga. Pa se na začetku ni dal. Deset dni smo ga zaman prepričevali, naj vendarle pride na plan. On pa se je še kar premetaval in obračal v svojem tesnem prostoru. Nič ni pomagalo, niti božanje trebuha in nežni zvoki kitare niti sladko prigovarjanje ga niso prepričali, da je na zunanjem svetu lepo, da se splača poskusiti, da ga nestrpno pričakujemo. On pa nič. In smo sklenili, da je dovolj. ''Zdaj gre pa zares. Tako ali drugače … Ven greš in pika!''
Dobrodošel v velikem svetu
Tri babice so bile potrebne, da smo ga prepričali. Iz tople, sicer pretesne sobice smo ga premestili v hladen, občutno prevelik svet za tiste majhne oči, ki so prvič ugledale dnevno svetlobo in druge stvari v roza obarvani sobi porodnišnice.
Nato so ga položili na njen trebuh, in ko je spet zaslišal njemu tako znano bitje srca, se je umiril. Jaz pa sem se kot Japonci na potovanju v tujih deželah trudil s fotoaparatom ovekovečiti vsak gib majhnih prstkov, vsak protest iz malih ust. Niti za trenutek nisem hotel zapustiti tiste srečne sobe, da ne bi mogoče česa zamudil.
Nisva več midva, ampak mi
Tisti večer je obrnil moj dotedanji svet na glavo. V trenutku nisva bila več samo midva, ampak mi. In tega ne bi hotel spremeniti za nič na svetu.
Občutek sem imel, da se je vse zgodilo tako hitro. Od takrat, ko mi je pokazala tisto znamenito modro črtico, ko sem iskal mortadelo po vseh bencinskih servisih v nedeljo ponoči, ko sem ji masiral otečena stopala in bil deležen nenadnih hormonsko pogojenih sprememb razpoloženja, do tega trenutka je minilo več kot devet mesecev. Splačalo se je počakati in potrpeti. In zdaj si z nami. Dobrodošel!
