Več kot deset let sva si z možem prizadevala, da bi postala starša. Upala sva in ves čas trdno verjela, da nama bo zdaj zdaj uspelo. Leta so tekla, poskusila sva različne oblike zdravljenja, na koncu sva poskusila srečo tudi z zdravljenjem v tujini, a tudi tam nama ni uspelo. Med zdravljenjem v tujini, ko sva dokončno v sebi sprejela tudi možnost, da morda nikoli ne bova starša, je v nama začela dozorevati in tudi dozorela odločitev o posvojitvi otroka. Sedaj, ko sem srečna in izpolnjena v vlogi mamice najinega sončka in ko materinstvo doživljam tako močno, doživeto in vzneseno, lahko iskreno in odločno povem, da mi ni niti malo žal, da nisem bila nikoli noseča in rodila. Srečna in ponosna sem, da sem lahko mamica posvojenemu dečku s čudovitim karakterjem, sončno, pogumno in dobrovoljno osebnostjo, prelepim obrazkom in ruskim poreklom.

Kako poteka postopek posvojitve, na koga se mora par obrniti? Ste naleteli na kakšne težave?

Postopek posvojitve se začne na Centru za socialno delo v občini, v kateri par živi. Uvodnemu sestanku s socialno delavko sledi zbiranje dokumentacije in nekaj srečanj tako na CSD kot domu. Obvezno je tudi srečanje s psihologom, ki oceni primernost para za posvojitev. Nekateri CSD-ji, med drugim tudi najin, želijo, da par opravi tudi psihološke priprave na posvojitev. Po vseh potrebnih obravnavah in zbrani dokumentaciji, CSD izda sklep o primernosti para za posvojitev in s tem se par vpiše v državni seznam čakajočih parov na posvojitev otroka. Sočasno s postopkom na CSD sva z možem začela tudi s pripravo in zbiranjem obsežne dokumentacije za posvojitev otroka iz Ruske Federacje, saj sva se že pred samim začetkom postopka posvojitve odločila, da bova otroka posvojila v Rusiji.

Težav pri samem postopku posvojitve nisva čutila, prav nasprotno, vse je potekalo korektno in kar hitro.

Želim pa poudariti, da sva imela z možem veliko srečo, saj sva bila s strani najinega CSD-ja napotena na priprave na posvojitev h klinični psihologinji Nataši Banko na CSD Domžale, saj v našem lokalnem niso imeli zaposlenega psihologa. Tako sva v nekaj srečanjih z Bankovo spoznala številne potrebne informacije za posvojitelje, ki so nama še danes v veliko pomoč pri razumevanju otrokovih potreb in njegovega razvoja. Dobra priprava na posvojitev je zagotovo odlična popotnica kakovostno izoblikovanemu odnosu med otrokom in staršem, kateri zaznamuje otrokovo sedanjost in tudi prihodnost.

Ste z možem dolgo čakala, da so vama odobrili vlogo oz. da ste lahko dečka pripeljali domov?

Celoten postopek v Rusiji je trajal dobre tri mesece, tri mesece pa je trajal postopek v Sloveniji in zbiranje dokumentov – tako je vse skupaj trajalo pol leta.

Ste se prej z njim videla v Rusiji? Koliko je bil star, ko ste se z njim spoznala? Kje je odraščal?

Fantka sva spoznala, ko je bil star eno leto. V Moskvo sva potovala trikrat in vsakič sva ga obiskovala in se spoznavala z njim. Živel je v domu za otroke.

Se spomnite vaših prvih skupnih dni? Kako ste se sporazumevali? Je vaša ljubezen do njega iz dneva v dan rasla?

Skupne ure v domu smo izkoristili za spoznavanje drug drugega, za igro, nekajkrat celo za sprehod po igrišču in vrtu doma. Z vsakim obiskom sva se bolj in bolj navezala nanj in z mislimi sva bila ves čas pri njemu … Vsak večer sva v hotelu z navdušenjem pregledovala čez dan posnete fotografije in filme ter se javljala domačim in prijateljem z novičkami o našem junaku.

Dnevi doma, v Sloveniji, so tekli kar hitro. Krajšala sva si jih s pripravami na novega družinskega člana, z nakupi potrebnih oblekic in opreme ter seveda s pregledovanjem neštetih fotografij in filmov naših skupnih trenutkov.

Kako vaju je fantek sprejel in kako se je vključil v slovensko okolje?

Fantek naju je od prvega dne naprej, ko smo že v Moskvi zaživeli kot družina, lepo sprejel in nama dajal občutek, da nama zaupa in mu je lepo z nama. Tudi midva sva se zelo trudila, da sva mu od prvega trenutka naprej kazala in mu še vedno vsak dan kaževa, da je pri nama v varen, ljubljen in zaželen. Opažam pa, kako se naš odnos s časom razvija, krepi in nadgrajuje. In to je nepopisna sreča!

Deček se s svojo sončno, pogumno in dobrovoljno osebnostjo, črnimi očki in temnimi kodrčki dotakne vsakega. Kot kaže, se je dobro vklopil v novo okolje in prepričana sem, da se dobro počuti.

Sin danes ve, da je posvojen, ali mu mislite povedati, ko odraste?

O tem se bomo začeli pogovarjati že zelo zgodaj, nekje pri treh letih.

Preberite si še, kdo od zanih Slovencev je posvojil otroka.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na