Jupiii, noseča sem!

Spomnim se, da sem test položila v kopalniški predal in se pred možem pretvarjala, kot da ni nič. Hotela sem ga presenetiti. Čez nekaj trenutkov sem odšla preverit rezultat in skoraj skakala od veselja, saj sta se prikazali dve črtici. Test sem na skrivaj zaprla v kuverto in ga zvečer, ko je štiriletna hči zaspala, pomolila možu pred nos ... češ, da je pošta zanj. Ko je odprl kuverto, je bil šokiran in kar ni verjel, da dve črtici pomenita to, kar sva si želela. Sreča je bila nepopisna in meni je skoraj na čelu pisalo, da sem noseča. Ker nisem človek, ki bi prav dolgo skrival svojo novico, sem takoj po prvem pregledu povedala svojim prijateljem, družini in tudi sodelavkam. In vsi so se veselili z nami.

S tremi otročki?!

Ko sem opravila prvi pregled pri ginekologu me je ginekolog šokiral z novico, da imam v trebuščku dve pikici in takrat sem mi je svet zavrtel ...malo od navdušenja in malo od skrbi, kako naprej in kakšno bo življenje s tremi nadobudneži. Komaj sva se z možem malo pomirila in se pripravila na dejstvo, ki je pred nami, in že sem imela drugi ultrazvok. Takrat je zdravnik povedal, da se je eden od zarodkov absorbiral in ga ni več videti, pri drugem pa je vse v redu, videl se je že utrip in prav smešno mi je bilo, kako je mala pikica poskakovala na ekranu. Malo sva bila žalostna, ker se je obdržal samo en plod. Vendar pa sva bila presrečna, da je vsaj z drugim vse dobro, da mu bije srček.

In tako smo se veselili dojenčka iz dneva v dan. Ker mi je zrasel tudi trebušček, je tudi najina štiriletnica ugotovila, da bomo imeli dojenčka. Pri pregledu v 10. tednu je bilo vse v redu in lepo. Ginekolog mi je predlagal, naj se naročim na nuhalno svetlino, potem pa se čez 14 dni spet vidiva. In odšla sem domov, vsa srečna, polna energije ...

Neutolažljivi jok ...

Nato pa se je bližal naš dopust na morju, ki smo se ga neizmerno veselili. Toda že v petek sem opazila majhen, rjav izcedek. Sprva se ga nisem preveč ustrašila, saj sem vedela da je prijateljica že dve nosečnosti pripeljala do konca, kljub izcedkom in krvavitvam. Tako da smo se popoldne mirno odpravili na morje. Pri večernem pohajkovanju po obali pa sem začutila, da mi je iz nožnice pritekla tekočina ... Takrat sem se prestrašila in se spraševala, kaj je to.

Zjutraj sva z možem poiskala pomoč v izolski bolnišnici ... Najprej me je čakal pregled, ginekologinja je potrdila, da je rjav izcedek, in v tonu glasu je bilo slišati, da le-ta ni nič kaj nenavadnega in nevarnega, tako da sem bila pomirjena. Sledil je ultrazvok preko trebuha in takrat je zdravnica rekla, da slabo vidi, zato mi je naredila še vaginalnega. Gledala je na zaslon, obračala sondo, tipala moj trebuh in potem kot strela z jasnega povedala, da ni utripa. Sprva ji nisem verjela in zdelo se mi je, da govori o nekomu drugemu. Kako ni utripa, če pa je bil!? Hitela sem ji pripovedovati, da je na prejšnjem ultrazvoku utrip bil in da je bilo vse v redu. Rekla mi je, da ni utripa in naj se usedem za mizo, da mi pove, kaj sledi naprej. V tistem trenutku sem se zavedla, da je to resnica in preplavil me je jok.

Zdravnica je poklicala v ambulanto tudi moža in nama razložila, kaj naju čaka. Predlagala je prekinitev nosečnosti s tabletami in nama ponudila dva termina, ko lahko to opravijo, nato naju je pustila sama, da se odločiva katero pot bova izbrala. Odločila sva se, da končamo dopust in odidemo domov.

Celo pot od Izole do Umaga sem neutolažljivo jokala in se nisem mogla pomiriti, saj se mi je zdelo, da je to nemogoče. Ko sva prišla do plaže, kjer sta nas čakala prijatelja s sinčkom in najino hčerko, so se mi ulile solze in hči je takoj spraševala, zakaj mami joka. Morala sem ji povedati, da dojenčka zdaj ne bo, ker mu srček več ne bije. Ona mi ni verjela in je rekla, naj veliko jem, pa bo spet dojenček. Še dobro, da si majhni otroci tako lepo poenostavijo zadeve in jih lažje sprejmejo. Zame pa se začel pekel ... kako naj povem prijateljem, sorodnikom ... Mislila sem, da bo to najhujši del, pa sem na koncu ugotovila, da mi je prav to, da sem sporočila ljudem, kaj se mi dogaja, pomagalo skozi teh nekaj dni, ko sem čakala na abrazijo.

V torek sem bila sprejeta v bolnišnico, kjer so zelo dobro poskrbeli zame, bili polni energije, dobre volje, ampak kaj ko sem jaz na vsakem koraku dobila solzne oči ... ker sem bila jezna sama nase, kaj sploh počnem tam ... Jaz bi morala biti noseča in ležati na plaži! Jokala sem, ko sem bila sprejeta v sobo, jokala sem, ko so medicinske sestre izpolnjevale obrazec za prijavo fetalne smrti in jokala sem, ko sem prišla v operacijsko sobo. Nisem se sprijaznila s tem, kar se mi je zgodilo.

Ko so me zbudili po operaciji, sem zopet jokala, pa čeprav sem vedela, da je zdaj to za mano, ampak nisem mogla sprejeti dejstva, da nisem več noseča. Proti večeru sem bila odpuščena iz bolnice in domov sem odšla prazna, utrujena in omotična od vsega, kar se mi je dogajalo.

Ne skrbi, še boš imela otrok ...

V teh peklenskih dneh pa sem doživela tudi različne odzive ljudi in moram reči, da sem bila žalostna vsakič, ko sem prebrala sporočila, ki so mi jih pošiljali. Najbolj me je razžalostilo to, ko sem od koga prejela nasvet, naj se ne sekiram, da bom imela še veliko otrok, da sem še mlada, da imam še čas in da imam še priložnost, da v letu 2014 rodim. In naj se ne sekiram, saj imam že enega otroka. Na takšna sporočila enostavno nisem mogla odpisati ...

Razjezilo me je tudi to, da sem vedela, da nekateri ljudje vedo, kaj se mi dogaja, pa niso sposobni me stisniti, vprašati po počutju, ampak se delajo, kot da se ni nič zgodilo. Saj vem, da nisem edina, ki se mi je to zgodilo in da se splavi dogajajo vsakodnevno, vendar vseeno potrebujem čas za žalovanje, premišljevanje, jok in tolažbo. Bila sem noseča 12 tednov, kar je tretjina nosečnosti in rizični tedni naj bi bili za mano ...

Neskončno pa sem hvaležna vsem, ki so mi rekli, da jim je žal, da se mi je to zgodilo, so me stisnili, jokali z menoj, me bodrili in me poslušali, mi pošiljali sporočila, da so z menoj, da ne morejo verjeti, da se mi je to zgodilo, da mislijo name in da jim je zame hudo. Posebej se mi je vtisnilo prijateljičino sporočilo: ''Včasih se tudi dobrim ljudem zgodi kaj slabega!'' To je stavek, ki mi je pomagal, da sem prišla do zaključka in mi bo ostal v srcu za zmeraj. In tako kot so mi rekli starši: ''Nikoli ni tako hudo, da ne bi moglo biti še huje.''

Jaz pa vseeno upam, da je bilo to najhujše, kar se mi je zgodilo in da me v življenju ne čaka nič hujšega ...