
Sva mamica in očka dveletne deklice, ki premore več energije kot midva skupaj. Poročena sva dobra štiri leta in dokler nisem rodila in si opomogla, sva si poleg kreditov, žlice za čevlje in avtomobila delila tudi posteljo. Kot najbrž vsi ''normalni'' zakonci, bi menila več kot polovica mojih prijateljic.

Odločitev, da preselim svojo stran postelje, se mi je pred kakšnimi tremi meseci zdela edina pametna rešitev. Po končani porodniški sem se vrnila v službo, ki od mene vsak drugi dan zahteva več, kot zmorem sama, ko pridem domov, pa se do spanja popolnoma posvetim moji deklici. In tako je ura običajno pol devetih, ko se začne prva ura gospodinjskega urnika – perem, likam, včasih kuham za naslednji dan. In nato še vedno vsaj enkrat ponoči vstanem, ker je moja pikica žejna, jo mučijo sanje ali pa bi me samo rada videla ... vse lepo in prav, če s statusom očeta tudi moj mož ne bi začel smrčati kot medved. Ne vem, ali je bilo že prej tako, pa tega samo nisem zaznavala na tak način, ali vse slišim še toliko bolje, ker sem utrujena, a vseeno spim samo napol. Ko sem tako neko noč ob pol dveh razmišljala, ali naj ga zbudim in prosim, naj neha smrčati, ali naj si posteljnino odnesem v dnevno sobo ali naj kar vstanem, ker tako spet ne bom imela nič od noči, sem se odločila, da bom v svojo sobo predelala tisto, v kateri sem imela doslej likalno mizo, šivalni stroj in kup škatel, za katere si nikoli nihče ni vzel časa.
Mož se je na začetku smejal, ''saj boš kmalu nazaj pri meni'', je govoril. Že zaradi samega preurejanja nisem bila jezna nanj, ko me je zbudil s tistim glasnim zategovanjem. Zdaj – zdaj imam svojo sobo, v kateri imam posteljo, kamor grem vsako noč tudi spat. Po tistem, ko se neham crkljati pri svojem možu ... Tudi najin zakon je bolj razgiban – včasih sva pri njem, včasih pri meni, predvsem pa zjutraj vstajam naspana in spočita.
Recept, ki so se mu zgroženo smejale moje prijateljice, s katerimi ob sobotah dopoldan skupaj pijem kavico. Ampak kakor koli obrnem zgodbo: mož me ponoči ne pogreša, je dovolj velik, da spi sam, končno sem naspana tudi sama, najin zakon pa je dobil neko novo dimenzijo, ki jo morda razumeva samo midva, to je pa tudi edino, kar zares šteje.
Komentarji (2)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV