19. 10. 2010 okoli 22.30 sva se s partnerjem pogovarjala, kako bomo izpeljali zadevo, če se slučajno zgodi, da se sinček odloči priti ponoči. Na srečo sem o tem že govorila s prijateljico, ki je bila pripravljena na klic kadarkoli. Tudi ponoči. Ampak jaz sem sama sebi govorila, da ponoči pa zagotovo ne bom šla rodit, ker se ponoči spi in jaz rada spim in se ne bom pustila motiti.
Moj dragi je zaspal okoli 23.30, jaz sem še neko knjigo dokončala, odšla na stranišče, se ulegla in seveda bom zaspala. Bilo je, kot bi slišala, kako se je tisti čep odprl in takoj zatem mi je nekaj toplega steklo po nogi. Široko sem odprla oči, pa se res nisem pustila motit in sem zopet zamižala. Ko pa mi je že drugič topla tekočina stekla po nogi, sem vstala – takrat se je ulilo, in hitro zbudila bodočega očka, ki je bil od samo pol ure spanja totalno zmeden in najprej sploh ni vedel za kaj gre in ni hotel vstati.
Imela sem občutek kot da sva otročka z najinim pogovorom prej priklicala. Šla sem v kopalnico, poklicala prijateljico, ki je takoj vedela, za kaj gre, preoblekla sem se in čakala, da se očka preobleče. V avtu sva počakala prijateljico, da sva ji še ključ predala, najini hčerki pa sta mirno spali – kako sem jima zavidala.
Pri nas gre to hitro!
V porodnišnico sva prispela približno 00.15, nikjer nikogar, nobene sestre. Vratar naju je pomiril, da bo sestra takoj prišla, ker je samo nekam skočila in naj se pomiriva, ker porod pa res ni tako hitro mimo. No, glede na najini izkušnji je to pri nas ekspresno, ne samo hitro. Obe hčerki sta se namreč od prihoda v porodno sobo do poroda rodili v eni uri. No, sestra je res hitro prišla, me sprejela, naredila ctg, kjer ni bilo nič popadkov zaznanih, prišla je zdravnica, ki je naredila pregled. Bila sem odprta pet centimetrov, idealno. Odšla sem v čakalnico za mamice, kmalu za mano je prišel še očka, malo sva se pogovarjala, sledil je prvi popadek.
Najhitrejša in najtežja!
Ura je bila 00.40, ko smo odšli porodno sobo in samo da sem se ulegla na posteljo so se začeli popadki. Kar naenkrat sem bila na hrbtu – s pomočjo partnerja, ker se sama nisem mogla premakniti, tako me je vse bolelo. Trikrat sem potisnila in najin sinko je bil zunaj. Ura je bila 01.09. Od sreče sem spustila par solzic, ko so mi ga položili na trebuh, da sva se spoznala, zavohala, najlepši deček pod soncem.
Kasneje, ko je druga babica prišla naju pogledati, je takoj, ko je prišla v sobo, rekla: ''No, a to sta vidva – najhitrejša in najtežja?'' Lahko si predstavljate mamičin ponos. Ja, pri nas so porodi ekspresni, ne samo hitri, pa še tašči in tastu sem dala lepo darilo za njuno obletnico poroke.
Resnično zgodbo je z nami delila tudi mamica, ki je rodila v precej nenavadnih okoliščinah.
