Sanjala sem, da mi je odtekla voda, zato sem se okrog 4.30 panična zbudila in šla na stranišče. ''Ah, bile so samo nočne more,'' sem si oddahnila in se vrnila nazaj v posteljo. Dragi je smrčal kot po navadi, jaz pa sem se trudila ponovno zaspati …

"Zdaj gre zares"

''Danes imava rok,'' sem pomislila in pobožala svoj trebušček, ki je veselo valoval. Ko mi je skoraj uspelo nazaj zaspati, sem med nogami začutila kapljice, kako kapljajo na hlačke ... V sekundi sem bila na stranišču, voda pa je že po hodniku tekla kot iz škafa. Usedla sem se na školjko in poslušala, kako mi je odtekala voda, v glavi mi je odzvanjalo: ''Ojej, skuliraj se, ženska! Zdaj gre zares! Malček te je ubogal in si želi priti na svet danes, 12. 5. 2012, tako kot si želela!'' Nasmejala sem se in si v miru umila zobe, se počesala, našopala vložke in se oblekla, nato pa šla zbudit dragega. Ubogemu revežu ni bilo jasno, kaj se dogaja. Ko se je končno zavedel, da gre zares, sem ga počakala, da se je oblekel, na terasi sem spila še zadnjo brezkofeinsko kavico in tako sva šla ...

V porodnišnico sva prišla zelo hitro, mene so pregledali, preoblekla sem se, dragega pa poslali domov, ker se ni še nič dogajalo. Ura je bila okrog 5.00, ko sem prišla v porodno. Rekli so, da bodo počakali kako uro, da se začnejo popadki: ležala sem na tisti mizi in gledala tisto ogromno bledo uro, da se je obrnila ... Po uri in pol so me prišle pogledat. Povedala sem jim, da ne čutim še nič, zato so mi vstavili najprej antibiotik za streptokok B, nato pa umetne. Sestra je rekla, da bi v eni uri morala začeti čutiti ... Spet sta minili dve uri, kazalci so kazali 9.30, jaz pa še vedno čisto v redu. Nato pa se je počasi začelo: pregledali so me in rekli, da sem odprta pet centimetrov in da je čas, da pokličem dragega. Seveda sem jih ubogala in ga poklicala, da mi je prišel delat družbo ...

To je bilo hujše od poroda! 

Spomnim se, da me je tiščalo na veliko potrebo in sestro sem prosila, ali lahko grem na stranišče, nakar mi je prinesla kahlo!!! V tistem trenutku sem mislila, da me bo konec, ko sem mogla kakati na postelji, poleg babice in mojega. To je bilo hujše kot cel porod! Jokala sem kot dež ... Takrat sem že malo čutila popadke, vendar sem jih lepo predihavala, sestra je rekla, da sem rojena za rojevanje. Okrog 11.00 sem komaj začutila tiste taprave popadke, vendar sem dihala po pasje, malo sem vmes vstala in je šlo ... Sestra je rekla, da večina porodnic v tej fazi ne more več niti govoriti, no, jaz sem se še veselo pogovarjala. Okrog 12.00 je prišel čas za iztis, otrok se je lepo spustil in čas je bil za zadnjo fazo. Ojej, to pa je bolelo! Raje bi predihala še 20 popadkov, kot pa dvakrat porinila. Prišle so tri sestre in se mi ulegle na trebuh, mene pa je zagrabila panika, odrinila sem jih in rekla, da bom sama ... Babica je rekla, da če bo tako, da danes ne bomo rodili, da je otrok že v porodnem kanalu in da če v pol ure ne bo zunaj, da bo v nevarnosti. O groza, v tistem sem porinila, tako da sem mislila, da me bo konec, to sem ponovila še štirikrat, tiste tri sestre so spet prišle, tokrat nisem protestirala! Čutila sem pekočo bolečino, kaj pekočo, obupno! Au, ko sem že mislila, da me bo konec, je bilo moje dete na svetu! Takoj je zajokal, čeprav je bil ves vijoličen ... No, teh minutk se ne spomnim, ne spomnim se, kako je očka prerezal popkovino, spomnim se samo, ko so mi ga dali v naročje: solze so lile v potokih, nisem mogla verjeti, da je to moj sinek. Bil je najlepši ... Vem, da je sestra rekla, naj še samo enkrat porinem in nato je nekaj okroglega skočilo ven. Prišla je zdravnica, da mi je podarila dva notranja šiva in bili smo rešeni. Očka je jokal od sreče, najin sinček pa se naju je oklenil z vso močjo. Zgodilo se je nekaj najlepšega: postali smo družina.