Ravno na današnji dan, pred štirimi meseci, 5. 6. 2012, se je začela pisati knjiga življenja najini prvi hčerkici. Naša pravljica se ni začela v porodni sobi ampak že veliko prej, zato se tudi moje pisanje ne začne ravno o porodu.
Odločitev za otroka je bila več kot preprosta. Pogovori o tem so bili stalnica najine zveze. Oba sva še dokaj mlada, jaz 26, on 27 let. Ko sva si končno uredila stanovanje, sva vedela, da sva pripravljena. Že zelo kmalu, po slabem mesecu poskusov, sva zagledala plus na testu nosečnosti. Ta majhen plusek, ki povzroči mravljince po telesu, razbijanje srca in solze sreče v očeh. Hkrati pa tudi strah in vprašanje, ali bova zmogla. Nosečnost je bila enkratna izkušnja. Devet mesecev je minilo s svetlobno hitrostjo, saj mi nosečnost ni povzročala nobenih težav. Ni bilo slabosti, ni bilo potrebe po počitku, ni bilo pretirane odvečne teže. Dnevi, tedni in meseci so minevali in napočil je dan, ki ga je ginekologinja predvidela kot verjeten datum poroda, 29. 5. 2012.
Moji deklici ni bil preveč všeč izbrani datum
Očitno najini pikci ta datum ni bil všeč in se je odločila še malce počakati. Popadki so se začeli v ponedeljek zgodaj zjutraj, sicer so bili šibki, vendar so bili na 5 minut in meni je bilo rečeno, da moram takrat v porodnišnico. Seveda me je ginekologinja po ctg-ju poslala domov, češ da to ni nič in naj pridem šele, ko bodo popadki že precej boleči. Cel dan sem tako na vsakih pet minut čutila blago bolečino, le toliko da me je telo opomnilo, da se nekaj dogaja. Zvečer sva šla s fantom še na daljši sprehod, okoli 22h pa sva se odpravila proti porodnišnici.
'Oba sva se čudila, kako da sva tako mirna'
Nobene panike ni bilo, nobenega strahu pred bolečino. V porodnišnico sem prišla odprta že šest centimetrov. Dobila sem klistir in seveda kar precej časa preživela na straniščni školjki. S fantom sva objeta čakala, da naju odpeljejo v porodno sobo. Kljub bolečini sva bila nasmejana in komaj sva čakala, da bova imela najino malo srečo končno v rokah.
V porodni sobi sem komaj zlezla na posteljo, tako sem bila že okrogla. Neznosna bolečina se je začela, na srečo sem imela samo svoje popadke, umetni niso bili potrebni. Za lajšanje bolečin sem dobila masko, verjamem, da je znana večini nosečnic. Babica mi je zabičala, naj si jo namestim samo med popadki, ko bo bolečina najhujša, jaz pa je nikakor nisem hotela sneti. Tisti plin sem vdihovala toliko časa, da sem v mislih kar malce odplavala in s tem fantu precej popestrila večer. Sama se tega niti ne spomnim, je pa fant vse vestno dokumentiral s kamero. Še danes se do solz nasmejimo mojim izjavam.
'Babica v porodni sobi je bila zlata vredna'
Poslušala me je in se trudila po najboljših močeh. Bili so trenutki, ko enostavno nisem več zmogla. Kar nekajkrat sem planila v jok, babico spraševala, zakaj mi ne pomaga, prosila za carski rez. Babico sem tudi večkrat brcnila, ko sem se z nogami upirala vanjo. V glavnem zganjala sem pravo dramo. Fant mi je bil v veliko oporo in samo hvaležna sem lahko, da je bil z mano. V nekem trenutku sem začutila ostro bolečino in krik mi je ušel iz grla. Babica mi je morala prerezati presredek, saj sem se začela trgati. Prerez je bolel, šivanje pa še bolj. Zaradi sredstev za lajšanje bolečin sem s težavo sledila navodilom, ki mi jih je dajala babica. Končno, ko že res nisem imela več moči, sem zaslišala tako težko pričakovane besede: ''Dajte, še enkrat potisnete in zunaj bo.'' Napela sem vse moči in pritiskala in pihala in dihala in končno je najini zlati punčki uspelo prijokati na sve. S skupnimi močmi nama je uspelo. Deklico so mi položili na trebuh in vse kar sem lahko rekla je bilo kako je majhna. Njen ponosni ati je imel solze v očeh. Prve besede, namenjene njej, pa so bile ''kako si lepa''. Porod je bil težak, vendar kratek. Trajal je nekaj manj kot 3 ure. Ob rojstvu je bila težka 3180 g in velika 50 cm. Z rojstvom je zamujala en teden, ampak ona je že vedela zakaj, saj se nama je rodila ravno na dan, ko sva s fantom praznovala 2 leti in pol najine zveze.
