Čas je že ...

S fantom obožujeva živali, zato imava dva psička, tri muce, akvarij, poln različnih rib, in roko na srce, prav vsaka ima svoje zahteve, prav za vsako ljubeče skrbiva. Otroci? Ja, obožujeva nečake, ki k nama pridejo na obisk za praznike, takrat se z njimi igrava, jim bereva pravljice, jih peljeva na sprehod in to je to. Plenic jim nisem nikoli menjavala, prav tako jim nisem v mešalniku delala sadne kašice. No, pa ne trdim, da tega ne bi znala, ampak nekako nisem imela želje, da bi se preizkusila še kot njihova ''mamica''.

Za to, da so mi mnogi pripisovali nosečnost, še preden sem jaz to vedela, je škoda izgubljati besed. S fantom sva skupaj že 15 let, dom sva si ustvarila pred 10 leti, oba imava službo in počasi sva se ujela v mrežo, ki sta ju najini mami pletli okrog naju: ''Dojenčki so oh in sploh tako luškani, srčkani … Babici bi razvajali vajinega otročka … Ne bi vama bilo naporno … Otroci prinesejo veselje v hišo …'' In tako dan za dnem, pa tudi kakšni letaki, revije o vzgoji otrok, ki so kar same končale na najini kuhinjski mizi … Namigov, da je skrajni čas, da zanosim, je bilo vse več in več in počasi sva jim podlegla. Odločila sva se, da opustiva vso zaščito in se podava v neznano, svet starševstva. Kljub vsemu pa sva bila prepričana, da se to ne bo zgodilo tako kmalu, saj sva vedela, da se je za otroka treba precej dolgo ''mučiti'' oz. mora preteči kar nekaj mesecev, preden ženska zanosi.

O, ja, tudi jaz bom mamica!

Očitno je bil res, res pravi trenutek, vse zvezde so stale na pravem koncu neba, izbrala sva pravi položaj in zgodil se je čudež. Po prvih nezaščitenih odnosih je nosečnostni test dodobra potrdil moje sume, da bom čez devet mesecev mamica.

Vso nosečnost povezujem le s slabostjo in vsi so mi ves čas govorili, da bo po prvih treh mesecih minila, a žal se je vlekla in vlekla … Poskusila sem tisoč in en preverjen babičin recept, a prav nič mi ni pomagalo. Prav zaradi tega tudi nisem prekipevala od dobre volje in ker sem zelo kmalu to spoznala tudi sama, sem se raje zaprla vase in zakopala v knjige o dojenčkih. Več sem jih prebrala, bolj resnično sem si sebe in fanta predstavljala, kako se sprehajava z vozičkom po gozdni poti in zraven izgovarjava ljubkovalne besede najini hčerki ali sinu. Minilo je prvo, drugo in zadnje trimesečje in misel nato, da bom v naročju držala malo nebogljeno bitje, me je toplo grela pri srcu. Nosečniške težave pa sem tako seveda lažje prebrodila ...

Ko sem na ulici srečala koga, sem mu, še preden je spregovoril, povedala, da bova kmalu postala mamica in očka. Potem se nisem ustavila – razlagala sem o ultrazvočnih posnetkih, bitju srca, mojih slabostih … Nisem poslušala njihovih nasvetov, prepričana sem bila, da vse vem, saj študiram literaturo, ki pojasnjuje vse od A do Ž o otrocih. Ničesar me ni bilo strah, vedela sem, da bom vse zmogla – od poroda do dojenja, previjanja, nočnega vstajanja!

Kdaj bo, kdaj bo, kdaj bo ...

Najin dojenček se je odločil, da si bo vzel čas za prihod na svet in tako je minil predvideni datum poroda, minil je še en dan, pa tako še osem dni … Vmes sem imela tisoč in en telefonski klic in prav vse prijatelje, daljne in bližje sorodnike je zanimalo, če sem že rodila, če je kaj narobe z mano ali otrokom. Mirila sem jih, da je deklica, ki raste pod mojim srcem (na zadnjem ultrazvoku nama je ginekologinja pokazala, da ima žensko spolovilo), zelo živahna, ampak očitno se ji še ne mudi.

Dočakala sva dan popadkov, ki sem jih od 23. ure zvečer do tretje ure zjutraj predihavala kar doma. Najprej mi je fant delal družbo, potem pa ga je kar zmanjkalo na sedežni in nisem ga hotela zbuditi, saj pravzaprav ni bilo mukotrpno; čas sem si tako ali tako krajšala z revijami za bodoče mamice. Ko so se popadki stopnjevali na pet minut, sva se odločila za odhod v porodnišnico, kjer so fanta zelo hitro odslovili, češ da se bo vse skupaj še dolgo vleklo. Odprta sem bila šele dva centimetra in prijazna babica je rekla, da bom za finalno potiskanje zagotovo potrebovala spočitega partnerja. In se je odpeljal, a se je kmalu moral vrniti, ker praksa v mojem primeru ni potrdila teorije! Še preden sva se dobro zavedla, sva v naročju držala hčerko. Oba sva imela občutek, kot da pozna najin glas, kot da točno ve, da sva midva njena mamica in očka. Vsi tisti, ki ste že starši, veste, kako veličastni so prvi trenutki v porodni sobi! Uf, res neverjetni!

Zdaj pa res rabim nasvet!

Mala Sara nama je polepšala življenje na tisoč in en način, ampak, velik ampak … zdaj pa sprejmem kakršen koli nasvet, namig, da bi deklico zvečer umirila in da bi spala vsaj nekaj ur skupaj. Ubožica se zvija od trebušnih krčev in očka jo po več ur nosi po sobi gor in dol. Poskusila sva z masažo, različnimi takšnimi in drugačnimi kapljicami, kopelmi pred spanjem, uspavankami, nežnimi besedami, poljubi, objemi … Zagotovo sem kaj izpustila; ampak resnično nič je ne pomiri. Tolažim se z dejstvom, da bo tudi to obdobje minilo in, po knjigah sodeč, naju nove neprespane noči ob najini srčkani Sari čakajo ob izraščanju zobkov ...

Danijela nam je zaupala pretresljivo in šokantno zgodbo o tem, kako bi se njena tako zaželena nosečnost skoraj končala.