Od nekdaj sem sanjala o veliki družini. Najbrž zaradi ameriških filmov, ki smo jih družinsko gledali, ko sem bila majhna. Sanje o veliki ovalni jedilni mizi, za katero sedi veliko otrok ... Ta želja se mi je zagotovo uresničila. In mojemu možu, ki je govoril, da bi imel vsaj dva, tudi. Je pa res, da si nisva mislila, da bova imela štiri. Ko se nam je rodil Matic, tretji otrok, sva rekla, da je najbrž to to.
Premalo povem, če napišem, da imava najine tri otroke najraje na svetu. Zato me je na začetku tudi zelo bolelo, kako se je na novico o nosečnosti odzvala naša okolica. Da bo tašča vihala nos in komentirala, se nisem čudila, saj jo moti že to, da obstajam. Najin odnos je poseben – da se ne razumeva, vedo vsi razen otrok. Družimo se, ker jo imajo otroci radi, nama pa se je zataknilo že v samem začetku in se nikoli ni kaj dosti poboljšalo. Izjava ob tretji nosečnosti 'Ja, kaj vama je bilo pa tega treba! A jih še nimata dosti?' pove vse – in pove tudi, kako bo zdaj, ko bova povedala, da bomo spomladi spet zibali. Kaj nama je bilo tega treba – kakšne besede so to?! Za otroka gre, za božjo voljo! Ah ... Taščine besede že spregledam, me pa boli, ko vidim, kako razmišljajo sosede okoli nas. Tudi jaz se ne vtikam v odločitve drugih, zato ne razumem, zakaj bi kogar koli motilo to, če bova imela z možem štiri otroke. Sploh ob dejstvu, da lepo živimo. Res da delam polovični delovni čas, a imamo doma veliko njivo, zato veliko hrane pridelamo doma. Mož ima dobro službo, in če skupaj stakneva najini plači, imamo vsak mesec plačane položnice, pa tudi otroci so preskrbljeni. Ja, res da na dopust ne hodimo v hotel, ker nam finančno ne znese, pa zato uživamo v postavljanju šotora in kuhanju na mali kuhalnik. Kar se meni ne zdi prav nič nenavadnega.
Od vseh me še najbolj boli komentar sovaščanke. Hodili sva v isto srednjo šolo, živiva v istem kraju in očitno se toliko poznava, da je dovoljena vsaka beseda. Srečali smo v eni in edini trgovini v naši vasi, pa je rekla ''Jej, kako so luštni! Imaš pa dosti dela, a? No, pa saj, če bi bila jaz toliko frej, bi jih tudi imela več!'' Halo?! Stala sem kot okopana, še bolj ona, ko sem jo vprašala, kaj je s tem mislila. Konkretnega odgovora seveda nisem dobila, ker mislim, da še sama ni točno vedela, kaj je bleknila. No, časa nimam. Tudi če sem v službi samo po štiri ure, me doma čaka še delo na njivi in ne pozabimo, da imam tri otroke.
Ko sem brskala po forumih, ker sem iskala mamice s podobnim mnenjem, sem bila šokirana. Takih, ki pravijo, da so zaradi števila otrok ''tarča posmeha'', je kar nekaj. Tarča posmeha?!? Pa saj to ne more biti ... In ko me je po eni strani bolelo, ko sem brala, s čim vse so se morale soočiti te mamice, mi je bilo po drugi strani super, ker sem videla, koliko družin ima več otrok. Mnenja so različna, meni pa se zdi, da je to stvar vsakega para – tako kot moški in ženska vesta, zakaj se oziroma zakaj se ne poročita, je njuna osebna stvar, ali bosta imela enega, dva ali pet otrok – če seveda vesta, da tolikim lahko privoščita dostojno življenje.
Poznate Duggarjeve ... no, pri njih je šele pestro, saj je pri hiši 20 otrok!
