''A da bi šli v kino? Kdaj pa? Zvečer ob desetih?! Hmm …, bom vprašal našo nosečko.'' Bi šla? Bi. In smo šli. Mi trije in še dva prijatelja. Mislila sem si: pojdi zdaj, potem dolgo ne boš mogla iti!
Bila je hladna decembrska nedelja. Zavila sem se v topel šal in oblekla star siv plašček, ki se je na moje veliko veselje še vedno dal zapreti kljub velikemu trebuščku. Dragi je stekel naprej po ulici, da bi mi prišel nasproti z avtom. Kavalir. Hmm … Če naju zdajle kdo gleda, bo mislil, da greva v porodnišnico. In že slišim tasta, ki se dere z balkona: ''Kam pa kam?'' ''V kino.'' ''Katerga pa? Tistega v Celju al onga v Mariboru?'' in se zraven na glas reži. No, super … Nisem želela, da vedo za moj odhod v porodnišnico. Ker potem te kar naprej klicarijo in živcirajo. Zato tudi nikomur nisva povedala, da se bo najina Mici verjetno rodila že čez dva dni. Zakaj verjetno? Sedela je na ritki in se ni hotela obrniti. Čeprav sem jaz še vedno upala, da si premisli in da bo šlo po naravni poti. Torej … šli smo v kino. Kaj smo gledali, se sploh ne spomnim. Zapomnila sem si samo reklame. Zanimivo! Mici je čisto podivjala v trebuščku. Bilo je tako glasno …, pa še streljanje in drug trušč. Ooo, mogoče se bo pa res obrnila! Film se je začel, v trebuščku se je umirilo. Potem pa brca na znanem mestu. Ni se!
V porodnišnico sem prišla dan prej. Pripeljal me je prijatelj, ker je moral dragi v službo. V čakalnici sem ugotovila, da bosta poleg mene naslednji dan imeli še dve punci carski rez. Predebatirale smo vse, od A do Ž. Imele smo čas. Vrsta se nikamor ni premaknila. Obe so poklicali v ordinacijo pred mano. Jaz sem bila zadnja. ''Kako, gospa? Vi ste tudi jutri za carski rez? To pa ne bo šlo! Samo dve sta lahko!'' ''Kako prosim?"
Vse tri so dali v eno sobo, prijetno roza pobarvano. Kar nekaj časa smo še klepetale. Bilo je čutiti prijetno vznemirjenje. ''Če bi katera pomarančo, jaz jih imam nekaj zraven.'' Strinjale smo se, da je treba zdaj jesti, ko še lahko, čeprav se pomaranč potem nismo lotile. Smo raje kekse. Zaradi carskega reza od polnoči dalje ne smeš nič, ne jesti ne piti. Odločila sem se, da tudi jaz ne bom, kaj pa če si premislijo in bom tudi jaz lahko šla na carskega. Ali pa še bolje … Mici se v zadnjem trenutku obrne! Upanje sem imela do odhoda v operacijsko.
Kaj bo prineslo naslednje jutro?
''Dobro jutro! Smo tešče? Vidve imata tule svečki, gospa, vi pa v sredo, a ne?'' Nič nisem rekla. Počakala bom tako dolgo s hrano in pijačo, dokler mi sam zdravnik ne reče, da bo carski rez namesto danes jutri. Pa tako sem bila žejna … Spremljala sem obe cimri in vse priprave. Mirna sem bila. Čisto sem se prepustila, kar bo, pač bo. Ko sta šli punci na ctg, je prišel zdravnik. ''Gospa, takole je … Ne bo šlo danes. Jutri bomo.'' Malo sem bila žalostna, ampak tako pač je. Bo pa jutri. Jutri je v bistvu še boljši datum: 21. 12. Na enaindvajsetega sva se tudi poročila. Poklicala sem dragega in mu povedala. ''Jutri?! Za jutri ne morem dobiti dopusta, danes ga imam.'' Hmmm …, bom pač sama. Žejna sem, žejna … O, kako bi tisto pomarančo, ki jo je včeraj ponujala cimra. Spila sem malo vode. Če je zdravnik tako rekel, potem bo že jutri. S pomarančo ni bilo nič, ker se je toliko dogajalo. Ostala sem sama v sobi. Potem pa jutri … Kdaj bo zajtrk? Odprejo se vrata. Vstopi starejša sestra v krilu z nanovo narejeno trajno. ''Gospa, vi ste tista tretja? Ste kaj jedli, pili?'' ''Nee …, no, malo vode sem spila.'' ''Koliko je to malo? Dva požirka, dva deci?'' Pojma nisem imela, pila sem kar iz pipe. ''Bom vprašala anesteziologa.'' In gre. Od takrat je vse potekalo z bliskovito hitrostjo. Še dobro, da nisem prišla do pomaranče! V desetih minutah sem bila stuširana, obrita, z vso opravo in v srajčki v šok sobi. Odločila sem se za lokalno anestezijo.
V operacijski je mrgolelo, igral je radio. Vrteli so tisto znano … ''Gospa, tukaj se, prosim, usedite.'' Debelo sem pogledala. Mini operacijska mizica. Na njo gre ja samo moj hrbet … Anesteziolog je začel iskati primerno mesto za anestezijo. Ne gre! Spreleti me neprijeten občutek. Tudi v drugo ni uspešen! Zdravniki in sestre, vsi v zelenem, hitijo po sobi. On pa še kar išče …, gre precej nizko … V tretje uspe. ''Takole … noge dvignite, prosim, semle v tale držala, dokler jih še čutite.'' Namestijo zaveso, tako da od prsi navzdol nič ne vidim. Občutim pa, kako na moj trebuh zlagajo instrumente za operacijo. H glavi priteče moja zlata babica in mi zašepeče: ''Srečno!'' In začnejo … Hiter rez pod trebuhom, potem s škarjami, kot bi izučen krojač na hitro prerezal malo debelejše blago. A niso rekli, da nič ne čutiš?! Mogoče pa sem jaz malo preobčutljiva. Stisnem zobe. Saj bo hitro konec. Kaj so nori! Tole ful boli! Ne zdržim. Začnem se zvijati. ''Gospa, kaj je?'' slišim anesteziologa pri glavi. ''Mene tole boli!'' ''Boli vas?! Veste, malo se čuti, samo bolečine pa ne bi smeli!'' Stisnem zobe … Čutim zdravnikovo roko, ki gre v mojo notranjost po najino deklico. Bruhala bom … Zaslišim njen jok. ''Uuu …, kak lula!'' Sesajo po notranjosti mojega trebuha. Groza! Moja babica mi prinese najino Mici. Stisne mi jo k desnemu ličku. Čisto zgubana je in temne barve. Pa tako nežno kožo ima … Močno cukanje tam spodaj me vrže nazaj v realnost. Skupaj vlečejo kožo, da bodo zašili. To ni več normalno! Dajo mi masko. Nič ne pomaga. ''Treba bo dati splošno …'' še slišim in potem zaspim.
Zbudim se pred operacijsko. Ob meni sta moj dragi in moja zlata babica. ''Tako je luštna …, pa ful dolge nohtke ima.'' Možu razložim, kje imava tiste mini rokavičke z rjavimi črtami, da se ne bo čisto popraskala. Odpeljejo me v sobo za intenzivno nego. Spim. Ne vem, kako dolgo. Ko se zbudim, gledam nemo okoli sebe. Kaj se je zgodilo? Kaj je šlo narobe? Zakaj je tako bolelo? Ali je bilo to res treba? Pride anesteziolog. Nekaj razlaga, na neki način se mi opravičuje. Pravi, da so zdravniki prehitro začeli. Ne vem, no … Pol ure pred obiski pripeljejo mojo štručko. Čisto majhno … z velikimi očkami. Nepremično me gleda. To še nisem videla. Nekaj časa se tako gledava, potem pa jaz umaknem pogled. Nisem navajena, da me kdo tako gleda. Pogledam nazaj. Še vedno zre vame.
Ura je štiri. Pride moj dragi. ''Evo, tu so rokavičke!" "Kako si pa vedel, da jih moraš prinesti? Pa točno na tele sem mislila!''
