O svoji boleči izkušnji o porodu, ki se je pod pritiskom zdravnikov končal v 42. tednu nosečnosti, je pisala ženska, ki je že eno leto mama. Poleg tega se je takoj na začetku morala spopasti z mastitisom.  

''Namesto glamurozne fotografije sem se odločila objaviti to – fotografijo mojega mastitisa, ki se je pojavil, ko sem bila še v porodnišnici. Ko so me odpustili domov s takšno bolečino v prsih, je postala bolečina nepopisna. Dojke so bile rdeče, s strdki, boleče in tudi sama misel na dojenje, ampak nisem odnehala. Tudi, ko so mi bradavice popokale na pol, tudi, ko sem se vso noč trudila dojiti svojega lačnega sina, vročična, z bolečinami, ki jih v življenju nisem občutila. In vse to zato, ker jaz sploh nisem vedela, kako poteka dojenje. Namreč, mleko je začelo nastajati šele peti dan, ampak jaz nisem vedela niti, kaj to pomeni, koliko časa moram čakati na nastajanje. Vprašala sem, ampak nihče mi ni odgovoril. Sestre so mi govorile, naj nadaljujem, da bo mleko začelo nastajati in če želim, ga lahko tudi oni nahranijo.

Težava je bila tudi, ker z mano v sobi, zatem ko sem rodila, ni bila nobena mama, ki je dojila. Ena edina je poskušala dojiti prvih 12 ur, nato je tudi ona odnehala. Tako sem ostala brez informacij, brez pojasnila, kaj je sploh mastitis, kdaj bo začelo nastajati mleko, nisem dobila nasveta, kako si pomagati.

Vse, dokler se doma nisem dobesedno zlomila od bolečin, čeprav ta dan moje dojke niso bile več rdeče, mislila sem, da počasi mineva, preden je dobesedno sledila sepsa. In to vse zato, ker večina žensk v Ameriki niti ne želi dojiti in je skrb o ženskah, ki dojijo tako slaba, nima podpore in osebe kot jaz smo neizkušene glede tega, ne morejo pa dobiti pravih odgovorov. Pravzaprav prave nasvete, preden se z dojenčkom v naročju odpravite domov.

Lahko berete o tujih izkušnjah in prebirate tuje nasvete, ampak kako vedeti, kaj od tega je dobro, kaj je realno in kaj abnormalno. Ko vam rečejo, da je dojenje prečudovito, vam pa ni, ko vam jaz rečem, kako je lahko dojenje boleče in težko, praktično mnogi temu ne bi verjeli. Zato mislim, da bi o teh vprašanjih mlade mame morale izvedeti že v porodnišnici, ne pa da nas odpustijo z večnim nasmehom: ''Vse bo v redu. Naslednja!'' V mojem primeru dobesedno nič ni bilo v redu. Najprej sem se mučila pri porodu, sprožili so ga, od 36. tedna dalje so mi govorili, da sem pripravljena, nato so me zavračali in pustili, da čakam do 42. tedna, ko se še vedno ni nič dogajalo, ampak so se vseeno odločili, da imajo čas in sem rodila s carskim rezom. Nato sem doživela še to. In ne morem, da se ne bi vprašala, če bi še malo počakali, ali bi moj dojenček prišel na svet naravno in bi mleko začelo prej nastajati – brez stresa pri porodu, operacije in okrevanja. Ne morem, da se ne vprašam, ali bi vse to minilo brez bolečin, če bi mi kdo dal pravi nasvet. Tam v porodnišnici.

In zato vedite – dojenje je resnično lahko prečudovito, sedaj to vendar vem, ker nisem prenehala, ampak dojenje vam lahko da dobesedno tudi najgroznejšo možno bolečino.''

Amanda Peet je pojasnila, zakaj si na prsi daje liste zelja.