Odločila se je, da o tem spregovori na glas, čeprav so še vsi ljudje vpleteni v to zgodbo živi. Ne želi, da bi bilo še kakšno žensko tako kot njo sram. Je izobražena belka, iz srednjega razreda, feministka.  Ko je zapisala pismo in ga javno objavila na nekem tujem starševskem portalu, je razmišljala, da bo nekega dne njena hčerka bila prepričana, da ni bila želena. Spraševala se je, ali bo na njo gledala kot na pogumno mamo, ki si je upala vse priznati na glas.  

Ko je izvedela, da je noseča, je jokala in želela je splaviti. Ni vedela, na koga naj se obrne, komu naj zaupa. Odločila se je, da poišče sorodno dušo v tem na svetovnem spletu. Mogoče ji bo njena zgodba vlila upanje, namesto tega pa so jo 'brcnile' besede, kot so nevredna, grozna, neumna, nevzgojena, prostitutka ... Samo sebe je sovražila.

''Hčerko sem ljubila, sina sem zavračala!''

Seveda je vedela, kdaj je imela spolni odnos, ne pa kdaj je imela menstruacijo, ker tega zaradi fakultete, službe, življenja na splošno ni spremljala. V enem mesecu je končala eno zvezo, hodila je na zmenke z novim fantom, pa spet poskušala obuditi staro zvezo. Vsakemu je bila zvesta, vsaj tako je opravičevala svoja dejanja sama pri sebi. Kontracepcijske tablete pa niso služile svojemu mnenju.

Odločila se je, da ugiba, kdo je oče njene hčerke. Lahko bi izbrala katerega koli tako, da bi ga izžrebala. Lahko bi se odločila, da nikomur ne pove ničesar. Lahko bi bila iskrena, ne glede koliko boli. Odločila se je za iskrenost, njena hčerka ima pravico vedeti, kdo je njen oče in tega ji ne namerava vzeti. Ni želela, da šele pri 18 letih išče resnico.

Prav zato je vedela, da bo dobra mama, ker je hčerkine potrebe postavila pred svoje. Ni ji žal, da se je odločila za materinstvo. Obožuje svojo hčerko, najhujše v njenem življenju se je izkazalo za najlepše, kar bi se ji lahko zgodilo.  In nič več je ni sram ...