Žal sem med tistimi, ki jim ni bilo dano, da bi uživala v brezskrbni nosečnosti. Polno pregledov, dvomljivih pogledov, nespodbudnih mišljenj, skratka nič pozitivnega.

A kljub temu sem poskušala ohraniti optimizem. Suvereno sem stopala v vsak dan na poti do konca nosečnosti, čeprav ni bilo lahko, a samo na takšen način sem lahko dočakala težko pričakovani dan … Z vsakim dnem sem bila bolj odločena, da bo vse v redu.

Bilo je januarja, skoraj dva meseca pred rokom. Neznana bolečina, občutki, ki jih nekako še danes ne znam opisati in opredeliti. Sprva sem to bolečino nekako zanemarjala, ker sem bila celo nosečnost vajena takšnih in drugačnih bolečin.

Nadaljevala sem z ogledom filma Harry Potter, prvi del. Del, ki sem ga gledala že nekajkrat in ki sem ga bila že nekoliko naveličana. Sredi filma sem vstala z namenom, da grem spat, toda začutila sem, da je iz mene začela teči voda. Nisem takoj dojela, kaj se dogaja, kajti bilo je še prezgodaj.  Potem pa panika, jasno. Še dobro, da imam porodnišnico nekaj korakov stran od doma, pa še to je bilo tisti večer skoraj predaleč.
Z mamo sva bili sami,  partner je bil skoraj 300 kilometrov proč, na službeni zabavi. Vse je šlo tako hitro, da ga nisem uspela niti poklicati.

Po vseh nujnih pregledih ob sprejemu je zavladala še večja panika, ker je vse izgledalo tako, da se bo vsak trenutek začelo. Predvidena sem bila za carski rez zaradi vseh težav in tudi zaradi prečne lege. V operacijsko sem prišla pravočasno, vse je potekalo brez težav in posebnosti.

Rodila sem 6. 1. 2010 ob 00.14, na bratov rojstni dan.
Sina sem zagledala šele okoli šeste ure, bil je tako majhen, tako lahek, mali pikec. Ni imel niti dva kilograma. Tudi partnerju je zastal dih, ko ga je prvič videl. Nihče se ni zavedal, da bo tako majhen. Po licu so nama tekle solze sreče in skrbi, Pred nama je bilo kar naporno obdobje, ampak sva ga zelo uspešno preživela. Patrik bo kmalu star tri leta. Še vedno se mu vidi, da je nedonošenček. Je majčken in suh, ampak zelo lepo napreduje in se razvija.

Enkrat sem celo dejala, da sem vesela, da se je rodil toliko prej, da sva se lahko prej spoznala in se prej začela crkljati.
Kakor koli, ne glede na vse težave in skrbi, ki so me spremljale med nosečnostjo, je bil dan, ko se je rodil Patrik, verjetno najbolj popoln v mojem življenju.
 

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na