Ste nosečnost načrtovali? Sta se z možem veselila prihoda novega družinskega člana? Kako sta se na dan D pripravljala?

Nosečnost sva z možem načrtovala in bila sva zelo vesela, ko sva izvedela, da sem noseča. Odšla sem na prvi pregled, in ko sem izvedela datum poroda, sem se šalila, da bo Božiček Luki prinesel sestrico na božični večer. Res smo bili zelo srečni!

Kako je potekala nosečnost? Ste imeli kakšne zdravstvene težave?

Nosečnost je potekala odlično do 20. tedna nosečnosti. Takrat sem začela prvič krvaveti, zato sem takoj odhitela v celjsko bolnišnico k dežurnemu ginekologu. Povedal mi je, da mi je počila kapilara in da je to normalno in naj ne skrbim! Vendar me je zelo skrbelo, kajti nobena krvavitev v nosečnosti ni normalna!

Kdaj in kako ste začutili, da je napočil trenutek, da odidete v porodnišnico? Ker je bil predvideni datum poroda še daleč – vas je bilo strah? Kaj se je nato dogajalo v porodnišnici? Zakaj so se odločili za prezgodnji porod že v 23. tednu nosečnosti?

Konec avgusta sem zjutraj ponovno opazila kri, bolelo me je in tiščalo, kot bi imela popadke. Nemudoma sem odšla spet v bolnišnico, kjer pa so me takoj sprejeli. Vzeli so mi samo kri in naredili ultrazvok. Takoj so mi povedali, da moram strogo mirovati. Bila sem zelo zaskrbljena, bolelo me je, a nihče mi ni resno prisluhnil. Čutila sem, da je nekaj narobe, saj je bil to moj drugi otrok in sem vedela, kakšni so znaki popadkov. V glavi se mi je odvijalo marsikaj, saj je bil predvideni datum poroda šele 27. 12. 2011, zato sem se zelo bala, da bom svojo punčko izgubila.

Ker so bile bolečine iz dneva v dan vse bolj intenzivne, so mi le naredili ultrazvok in pregled materničnega vratu, ki je bil v obliki Y. Morala sem strogo mirovati, ker je bila zelo nizko, lahko sem šla samo na stranišče. Ker proti bolečinam nisem dobila ničesar in ker sem sestram (po njihovo) ''težila'', je prišla zdravnica in mi očitala, kako sem naporna, da se kar naprej pritožujem, da me boli, v resnici pa imam samo krče in ne popadkov. Zdravnica, ki je bila dežurna, mi je povedala, da nisem ne prva ne zadnja, ki bo imela splav v 23. tednu. Bila sem šokirana in sem zahtevala ponovne preiskave. To se je dogajalo dan pred porodom (1. 9. 2011)!

2. 9. 2011 sem se zbudila zelo dobre volje, ker je iz Zagreba prišla mama. Naredili so mi tudi ultrazvok, povedali so mi, da se je maternični vrat vrnil v prvotno obliko. S sostanovalko v sobi sva se malo šalili, nato pa se je približno ob 18.30 zaslišal pok, odtekla mi je voda. Takoj sem odšla k zdravnici, saj je voda bila zelena in je imela vonj. Bila sem odprta že 2,5 cm. Takoj so poklicali v Ljubljano po rešilno vozilo, ki pa ga ni bilo skoraj dve uri. Bila sem v šoku, z medicinsko sestro sem se kregala, ker mi ni hotela dati telefona, da bi poklicala moža. Ko mi ga je končno dala, sem ga poklicala in mu povedala, kaj se dogaja. Takoj je prišel! Ko sem ga zagledala, sem se zlomila, nikakor nisem prenehala jokati.

Ko smo končno prišli v Ljubljano, so me takoj pregledali in mi povedali, da imam vnetje. Če bi prišla malo kasneje, bi lahko obe umrli.

V bistvu je Lana postala tujek v telesu in telo se ga je hotelo znebiti. Odšla sem v porodno sobo. Ob 22.00 so se začeli popadki in Lano sem rodila ob 23.54, na najino peto obletnico zakona. Imela je 500 g, 30 cm in obseg glavice 20,5 cm.
Preden se je rodila, so prišli z intenzivne ter nam razložili potek, če se ne bi odzivala. Povedali so nama, da je ne smejo oživljati, in besede, ki si jih bom za vedno zapomnila: ''Ali se hočeva od nje posloviti, če ne bo kazala znakov življenja?'' Nato so jo odpeljali, mene pa so morali operirati, ker se je posteljica še držala.

Rodili ste pravo malo borko, kaj ne? Koliko časa je potrebovala posebno nego na neonatalnem oddelku? Kako ste se vi in njen očka počutili, ko ste svojo deklico opazovali v inkubatorju? Kakšni občutki so vas preplavili, ko ste jo končno lahko odnesli s sabo domov?

Sledili so tedni, preden sva se je lahko sploh dotaknila … In dober mesec, ko sem jo lahko prvič pestovala. Imela je dihalne krize in povedali so nama, da bo morala s kisikom tudi domov, a na srečo to ni bilo potrebno! Lana je bila na intenzivnem oddelku dobre tri mesece.

8. 12. 2011 je imela 2100 kg in bila je 46 cm velika, ko smo jo odpeljal domov. Bili smo zelo srečni in Luka je končno imel sestrico doma. To je bil moj najlepši dan v življenju!

Lana je danes stara 12 mesecev, za vami pa je težka preizkušnja. Kako na vse to skupaj gledate danes? Kako se razvija in raste mala borka? Kakšno prihodnost ji želite?

Lana je stara 12 mesecev oz. 15 mesecev od rojstva. Je prava borka, zelo veliko čeblja, raziskuje, zelo je vesela, rada se smeji in že dela prve korake.

Na koncu bi se rada zahvalila vsem zdravnikom, sestram na intenzivnem oddelku, posebej pa dr. Moletovi ter gospe Maruši s porodnega oddelka. To sta izredno srčni osebi! Hvala vama!

Lano imamo prav vsi radi, bratec Luka, očka in jaz!

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na