Bil je torek, 6. marec, lep in sončen dan.

Kaj pomenijo ti znaki?

Že celo dopoldne sem hodila na stranišče, saj se mi je ves čas zdelo, da mi voda uhaja. Ob pol enih sem imela tretji ultrazvok pri svojem ginekologu, ki je potrdil, da je vse v najlepšem redu, bila sem v 32. tednu. Ko sem prišla domov, me je začelo zbadati v ledvenem predelu. Mislila sem si, da sem verjetno utrujena in sem šla počivat. Partner je šel v službo, jaz pa sem še vedno ležala in se zvijala od bolečin, ki so bile vedno bolj močne. Zdelo se mi je, da je glavica že čisto spodaj, in ker mi ni dalo mira, sem šla na internet pogledat, kaj vse to pomeni. Berem in berem vse te znake, ki ne pomenijo nič drugega kot prezgodnji porod. Hitro pokličem partnerja in mu povem, da grem najverjetneje roditi. Medtem ko ga čakam, si pripravim torbo za porodnišnico in fotoaparat. Vsa prestrašena čakam na dragega, ki hitro pridrvi domov, vzame stvari in že sva v avtomobilu. Vprašam ga, če je vzel vse, kar je bilo pripravljeno, tudi fotoaparat, in on pravi, da ne. Pošljem ga ponj in on se jezi, kako lahko sedaj mislim na fotoaparat, ko bom mogoče rodila, ampak mi na koncu ustreže in ga prinese.

Zaradi strahu, da je z otrokom kaj narobe, sva se odločila, da greva najprej v bližnji zdravstveni dom, kjer me je zdravnica pregledala in ugotovila, da imam že zelo pogoste popadke. Poklicala je rešilni avto in reševalec je rekel, da je možno, da bom že v rešilcu rodila. S sireno in lučmi smo drveli proti Celju, z mano sta bili zdravnica in medicinska sestra, moj dragi z mojo sestro pa za nami.

Zdaj gre zares …

Ko smo prispeli v Celje, me je pregledala ginekologinja in ugotovila, da sem odprta že dva centimetra. Ker v Celju še nimajo inkubatorjev za tako majhne otroke, so poklicali v Ljubljano, da me bodo pripeljali tja, a ker so imeli tam že vse polno, so se odločili, da je najbolje iti v Maribor. Spet so me naložili v rešilni avto in že smo drveli proti Mariboru. Ko smo prispeli v porodnišnico, me je tam sprejela medicinska sestra, ki je rekla, da še ne bom rodila in da bodo poskušali vse skupaj zaustaviti, saj je prehitro. Pogledala sem jo in si mislila, da je malo nora: jaz sem že odprta in imam popadke, ona bi pa vse zaustavila! Potem me je pregledal tudi ginekolog, ki je ugotovil, da sem odprta že štiri centimetre, zato so me odpeljali v porodno sobo. Vprašala sem jih, če imam lahko kontaktne leče v očeh, a ker niso vedeli, so se mi samo nasmehnili in me vprašali, kako se lahko v tem trenutku spomnim še na kaj takega. Odstranila sem leče, potem je šlo zares.

Popadki so bili vse pogostejši, bolečine skoraj nevzdržne, a ker je bil bodoči ati z mano, se je vse skupaj zdelo lažje. Babica je preverjala, kako se odpiram, jaz pa sem ves čas spraševala, kaj je z mojim otrokom, bo vse v redu ali ne. Končno sem bila po štirih urah že dovolj odprta in v porodno sobo je prišlo toliko belih halj, od pediatrov do zdravnikov, porodničarjev in babic, da sva bila s partnerjem zelo prestrašena, kaj se bo zgodilo. Babica je rekla, da zdaj pa samo še dva popadka in dojenček bo zunaj. Dve sestri sta me držali za noge, in ko je babica rekla, naj potisnem, je bila glavica že zunaj. Sledil je naslednji popadek in ven je skočil majhen drobcen fantek, ki ni zajokal. Ne da bi mi ga pokazali, so ga odpeljali v sosednjo sobo v inkubator, kjer so mu dali kisik, da je potem sam zadihal. Vesela, ker sem rodila, a hkrati zelo zaskrbljena za svojega sinka, sem ves čas spraševala babico, kako je z njim, a mi ni znala odgovoriti. S partnerjem sva ostala sama v porodni sobi, vsi so klicali in čestitali, midva sva pa bila z mislimi pri najinem sončku.

To je najin mali princ Žak!

15 minut po porodu so ga končno pripeljali v ogromnem inkubatorju, priklopljen je bil na različne naprave. Bil je tako majhen, temen in imel je polno črnih las. To je bil najin mali princ Žak! Povedali so nama, da tehta 2070 gramov in da je dolg 46 cm in da so ga že odpeljali na intenzivno nego. Oblile so me solze in samo molila sem lahko, da sem pravkar rodila malega borca, ki se bo boril za svoje življenje.

Tako sva z Žakom ostala v porodnišnici še 16 dni, da je pridobil na teži, od tega je bil 10 dni v inkubatorju na intenzivni negi, kamor sem ga hodila gledat in mu nosila mleko ali pa ga poskušala dojiti.

Njegovo rojstvo je zame najlepši dogodek v življenju! Čeprav ga nisem smela prijeti in stisniti k sebi v njegovih prvih minutah na svetu, si sedaj samo želim, da bi bil vedno zdrav..

Preberite si še zgodbo zmagovalke literarnega natečaja Moja porodna zgodba!