''Predviden datum poroda sem imela v ponedeljek. Naročena sem bila v bolnišnici na ginekološki pregled, na kar me je zdravnica pregledala in mi rekla: ''Gospa, saj ste že odprti, tipam že lase.'' in me je poslala v tretje nadstropje.''

Nadaljevala je, da jo je tam sprejela neprijazna babica, ki se ji ni niti predstavila. Dejala ji je, da je popolnoma zaprta, da ničesar ne tipa. Dala ji je klistir in tam je čakala, dokler ni prišel njen mož.

Preberite si porodno zgodbo Linde iz Mengeša.

''Nato so mi dajali umetne popadke in po dveh urah sem rodila mojo punčko, ki, ko je prišla na svet, ni ne zajokala ne oglasila se kako drugače. Bila je vsa modra, vijolična, polna podplut. Večkrat so jo potrepljali po ritki, da je zajokala, in je bilo z njo vse v redu.''

Porod posteljice in komplikacije

Hčerko so nato odpeljali na preiskave, ona pa je še par minut čakala na posteljico, ki ni hotela priti ven. Babica ji je rekla, da lahko pride tudi po eni uri in tam je čakala. Nato je prišla posteljica ven, a se je raztrgala in nihče je ni stehtal, ne pregledal.

Nato so jo dali v sobo in ji postregli večerjo. Spomni se, da je pojedla juho in kompot. Ampak ni se počutila dobro - če je bila pokrita, ji je bilo vroče, če se je odkrila, jo je zeblo. ''In naenkrat sem morala potiskati in spet so se pojavili popadki. Samo potiskala sem in čutila, kako gre vse ven iz mene. Pozvonila sem medicinski sestri, ki je prišla in ji rekla, da krvavim.'' Njen odgovor je bil: ''Ja, seveda gospa, saj ste vendarle rodili, je normalno, da krvavite.''

Prosila jo je, da jo pogleda in hvala bogu se je je usmilila. Dvignila je rjuho z nje in se prijela za glavo. Začela se je vrteti, ker ni vedela niti, kje so vrata, koga poklicati. Nato je prišla ginekologinja in ji dala dve svečki, da se skrči maternica, a ni pomagalo.

Lilijana je opisala svojo porodno pravljico.  

Spet so jo odpeljali v porodno sobo, tam jo je že čakala ekipa približno 15 ljudi in vse je lepo prosila samo, da preživi. Niti eden izmed njih ji ni rekel: ''Gospa, saj bo vse v redu, saj boste preživeli ...'' Vsi so bili tiho, čista tišina. Na kar jim je rekla, da prosi, da vsaj ne bo bolelo. Ginekologinja jo je potolažila, naj ne skrbi, da je anastezistka za njo, da bo ona poskrbela za to.

''Pod to anestezijo, ne vem, ali so me za kakšen čas izgubili, kaj se je dogajalo, ne vem. Vem, da sem se vrtela v krogu živih barv, vem, da sem bila na belem hodniku in se spomnim, da je bil neki zdravnik ali ne vem kdo, ki je zakričal: ''Kje je ta kri, že pol ure nazaj smo poslali po njo. Jo bomo izgubili, če ne pride zdaj.''

In potem se je zbudila ob 23.30, priključena na računalnik s petimi metuljčki v rokah. Bila je prepričana, da so obvestili koga od njenih sorodnikov, kaj se je dogajalo, ampak niso. Nihče ni vedel ničesar, dokler jih ni sama poklicala.

Srečen konec

Nato je v naslednjih treh dneh dobila še pet vrečk krvi in potem je zaprosila, da jo dajo na pediatrijo k hčerki.

In so jo rešili. Ko je naslednji dan po porodu na viziti vprašala ginekologinjo, kaj se je dogajalo po porodu, je rekla: ''Nič, abrazijo smo naredili in to je bilo to ...''

Ob 12.37 rodila Zaliko!