Nato me je še pregledala mlada, zelo prijazna zdravnica, dr. Krajnčeva. Vprašala me je, ali sem hodila na kakšno akupunkturo, da sem tako sproščena – med pregledom sem se namreč kar odpirala – najprej za 2, potem 3 in na koncu kar za 4 centimetre. Odvrnila sem ji, da sem se samo dobro psihično pripravila na porod in da že komaj čakam, da rodim svojega prvega otroka … ˝Predrli bomo mehur in boste rodili,˝ je rekla. Jaz pa: ˝Koooončno! Lahko kar pokličem partnerja?˝ ˝Uh, ni še treba, ne bo še to tako hitro.˝ Nisem se ozirala na njene besede, čez tri sekunde sem že imela v roki telefon: ˝Počasi lahko prideš iz službe in mi prineseš torbo s potrebščinami za porodnišnico, ker mi bodo predrli mehur in bom rodila.˝ ˝Kako to misliš???? Zdaj????˝ ˝Ja, počasi,˝ mu odvrnem in veselo odkorakam nazaj do porodnih sob, pozvonim in na vratih se pojavi ista babica kot pred pol ure. Začudeno me pogleda, jaz pa srečna rečem, da sem odprta 4cm in da mi bodo predrli mehur.
Nato pa se spomnim: ˝Joooj, avto moram še prestaviti! Še imam čas?˝ ˝Seveda, kar pojdite,˝ reče babica. ˝Ne bom rodila po poti???˝ ˝Ne, ne,˝ se zasmeji in zapre vrata. Vznemirjena odhitim proti avtomobilu, ga prestavim na brezplačno parkirišče, vmes pa še po telefonu klepetam s svakinjo, ki že nestrpno čaka svojo prvo nečakinjo: ˝Niti me ne kliči več, dokler ne boš rodila!˝ Nasmehnila sem se, saj ji sploh nisem povedala, da grem v porodnišnico …
Pet minut kasneje, okrog 11.40, me sprejmejo v porodno sobo, takoj me pogleda še dr. Bosiljeva: ˝Krilo gor, pa zavrtite se en krog!˝ Počutim se kot razstavni eksponat … ˝ Uh, ozka medenica! Babica, to bo treba pazit!˝ ˝Kakšna ozka medenica,˝ si mislim, ˝jaz bom dvakrat močno potisnila, pa bo pupika zunaj …˝ ˝Super, ugodno ustje, kar odpirate se, smo že na petih centimetrih.˝ Jupi, dobra novica!!! ˝Zdaj bom predrla mehur,˝ in že začutim toplo tekočino, ki mi steče po nogah … Babica mi nastavi infuzijo, prva kapljica umetnih popadkov priteče v žilo, čez tri sekunde že začutim rahlo zbadanje v ledvenem predelu … ˝A tako to zgleda …˝ Celih devet mesecev sem se spraševala, kakšen občutek bo, ko bom dobila popadke … Čez dve minutki spet: ˝Uh, ta pa je že močnejši.˝ ˝Spet???˝ se začudi babica, ˝bomo dali nekaj proti bolečinam˝... Hitro zavrtim telefon in pokličem dragega: ˝Kje pa si? Začenja se!˝ ˝Hja, zdaj sem prišel domov iz službe. Stuširam se in počasi pridem,˝ odvrne brezskrbno. ˝Kakšen tuš?! Spravi se sem!!!˝ zakričim in vržem telefon kar na tla, ker se že približuje naslednji popadek … Še daljši, še bolj boleč …
Zaprem oči, glavo naslonim na prsi, s polnimi pljuči zajamem zrak in … ups … Vse se je odvijalo s tako bliskovito hitrostjo, da sem pozabila ta glavno nalogo … potiskati … Od nekod se prikaže še tretja babica: ˝Mogoče bi še en popadek predihali,˝ in se pripravlja, da mi bo skočila na trebuh. Jaz pa diham … in diham … in ne morem več zdržati … Zato pa z vso močjo zarjovem kot lev, potisnem, in iz mene kot raketa skoči najin plod ljubezni … Čeprav se mi je sprva zdelo, da je babica iz mene potegnila neko gumijasto stvar, vidim, da je ta 'stvar' nekaj najlepšega na svetu: ˝Ja piiikiiica, moja!!! Kje si hodila celo moje življenje? ...˝ ˝Kako je leeepa,˝ se je ati takoj zaljubil v svojo Zaliko. Samo en rdeč semafor bi mu prekrižal pot na cesti, pa bi zamudil rojstvo svoje prve hčerkice … Ob 12.37 se je iz majhnih ustec zaslišalo: ˝Uuueeeeee,˝ midva pa sva govorila: ˝Tako, ja, ti samo jokaj, čim bolj na glas, da bodo vsi slišali …˝
Ko so mi malo štručko položili na trebuh, je bil občutek nepopisen. Tako je bila topla in mehka … Najboljši občutek na svetu … V filmih je porod vedno prikazan kot nekaj zelo lepega. Ampak ni tako … Še veliko, veliko lepše je …
Preberite si še ganljivo zgodbo Tadeje!
