Minevalo je že sedmo leto neuspehov. "Za nama so bile tri neuspešne umetne oploditve in dva postopka z zamrznjenčki. Vse neuspešno. Nato je nastopilo leto 2012 in spet smo šli v nov postopek," se spominja bralka D. M. Končno je sledil uspeh. Vstavili so ji dva zarodka, oba sta se "prijela". "Veselje je bilo neizmerno. Prvi krvni test je pokazal, da se oba razvijata dobro. Nosečniški hormon je naraščal."

Prvi ultrazvok je pokazal, da se en otroček dobro razvija, drugi malo slabše, a še v mejah normale. Po naslednjem ultrazvoku pa se je izkazalo, da eden verjetno ne bo preživel. "Sledil je prvi šok. Začela sem krvaveti in eden se je poslovil od nas. Drugi pa se je dobro razvijal in kazalo je, da bo vse v redu." Tudi pri merjenju nuhalne svetline ni bilo odstopanj.

Zadržali so jo v bolnišnici

Nato je nekega dne začela krvaveti. Vrstili so se obiski pri zdravnikih, občutek je imela, da stalno krvavi. V 18. tednu so jo zadržali v bolnišnici. Bila je odprta, krvavela je. Sumili so na odstopanje posteljice. Napovedi so bile črne. "Dobila sem injekcije za razvoj pljuč, krvavitev se je počasi umirjala."

Mislila je, da bo šla kmalu iz bolnišnice. "Sredi noči pa sem se zbudila z bolečino v ledvenem predelu. Prepričana sem bila, da sem čudno ležala, da sem se zaležala. Medicinsko sestro sem prosila za protibolečinsko sredstvo, ona pa je ugotovila, da imam popadke."

"Pregledal me je še zdravnik in dejal 'to bo pa šlo'. Mislila sem si, kaj bo šlo? Takoj so me odpeljali v porodno sobo. Po glavi so se mi podile misli 'zakaj, kako'." Grozno je bilo. "Prepričana sem bila, da bom izgubila našega sončka, da ga ne bo več." Medicinska sestra ji je povedala, da bo rodila.

Na svet je privekala Anamaria

"Vsi v porodni sobi so trepetali z mano, bili smo v pričakovanju. Na svet je prišla naša Anamaria. V 24. tednu nosečnosti, s 770 grami in 30 centimetri. Mislila sem si samo, naj bo živa, naj diha. Jokala sem. Tekle so solze sreče in žalosti. Nisem vedela, kaj bo."

V porodni sobi je sčasoma zavladalo veselje. "Vsi so bili veseli. Povedali so mi, da je punčka, in dejali, da je prava borka. Naša punca je zadihala sama in je dihala še naprej. Ne samo dihala, tudi jokala je. Nikoli ne bom pozabila babice, ko mi je rekla, da danes goduje Sveti Frančišek, ki jo bo varoval. Res je jo je in jo še danes."

Mamica N. B. je zaupala, da je v 24. tednu nosečnosti rodila drobižka Alena

A po porodu so se začeli novi boji. "Po šestih urah je naš sonček omagal. Anamaria je potrebovala pomoč pri dihanju. Vstavili so ji cevko. Včasih je bila kar malo lena glede dihanja, a se je borila, ko je bilo potrebno." Bila je okužena s streptokopom B., po nekaj dneh je dobila rano na želodcu, imela je glivice. Imela je prirojeno srčno napako - odprt botallov vod.

"Vsak dan je prinesel več novih presenečenj - tako pozitivnih kot negativnih." Anamaria je po 10 dneh začela sama dihati. "Ta dan je bil prav poseben. Prvič sem jo pestovala, jo stisnila. Kengurujčkali sva se. Težko je opisati lepe trenutke polne mešanih občutkov. Samo tisti, ki so to doživeli, vedo, kako je."

Tako skrbijo za nedonošenčke v slovenskih porodnišnicah

V porodnišnici sta preživeli 98 dni. "Veliko se je dogajalo; vzponom so sledili padci in obratno. Ampak prišel je dan odhoda domov. Velika zahvala gre medicinskim sestram in zdravnikom." Domov sta prišli z napravo za terapijo s kisikom, ki jo je Anamaria uporabljala še leto dni, vmes je imela operacijo analnega dela.

Prihodnje leto pa že v šolo

"Starši, ki ste na isti poti: ne obupajte, kajti nekje daleč vedno sije sonce in ta sonce sije za nas."