Kot deklica sem bila prava ''lumpa'' … Pri plezanju na drevesa sem si vedno strgala hlače ali krilo, v žepih sem skrivala maline in jagode, ki sem jih nabrala v gozdu, kravo sem pomolzla samo zase, za svojo skodelico … Uf, lahko bi naštevala in naštevala, zakaj imajo danes moji starši sive lase. Mogoče sem se malo zresnila, ko so šolske obveznosti zahtevale, da več ur preživim za mizo. A še takrat sem sanjarila in cele popoldneve v zvezek risala srčke in pisala njegovo ime: Tjaž. Zaljubila sem se na prvi pogled in na mojo srečo je tudi on opazil mene v množici vseh deklet. Med šolskimi odmori sva se poljubljala na hodniku, pred šolo, vedno me je tudi spremil domov. Prav vse sva počela skupaj in nikoli se nisva skregala zaradi drugega dekleta ali fanta, bila sva si zvesta.

Mogoče si le nisva bila enotna pri eni stvari … On je želel ostati na kmetiji pri starših, jaz pa sem hrepenela po mestnem vrvežu in prav zato sem se odločila za študij v prestolnici. Vsi vaščani so govorili, da se zveza na daljavo ne obnese. Prepričani so bili, da si bom v mestu poiskala drugega fanta, a sem se vsak petek z največjim veseljem vračala v naročje Tjaža.

In minila so štiri leta … Pridno sem študirala in kar na enkrat sem imela pred sabo neponovljivo priložnost, ki jo nikakor nisem mogla zamuditi …

Začetek novega življenja …

Tudi pred leti je bilo zelo težko dobiti zaposlitev, in ko se je meni ponudila priložnost, sem jo zgrabila z obema rokama. To pa je pomenilo, da vse svoje stvari preselim v mesto in za vedno pomaham kmečkemu življenju v slovo. To sem seveda zmogla, saj so mi ponujali plačo z vrtoglavim zneskom, a v domačem kraju je ostal moj dragi, ki je bil dopoldne zaposlen v zelo priznanem podjetju, popoldne pa je pomagal tako svojim kot mojim staršem pri delu na kmetijah.

Odločila sva se, da poskusiva, kakšno srečo imava. Najin podvig je bil takšen, kot bi se odločila vplačati listek za loterijo. Vedela sva, da ima podjetje, pri katerem je zaposlen Tjaž, podružnico tudi v mestu, v katerem sem najela stanovanje in hodila v službo. Skupaj sva napisala prošnjo, no, bolj je bila srčna izpoved dekleta, ki je želelo, da se ji v mestu pridruži tudi fant. Igrala sva na čustva zaposlenih v kadrovski službi in – verjeli ali ne – uspelo nama je! V enem mesecu so uredili vse papirje in ga premestili v mesto! Jupiiiii!

Seveda so bili starši obeh žalostni, ker sva jih zapustila, a so naju podprli. Razumeli so, da sodiva skupaj, da si morava sama krojiti življenje, pa čeprav 150 kilometrov stran od njih. Najina ljubezen je bila močna, ne glede na ovire, ki so se nama pojavile na poti. V mestu tisočerih luči sva začela novo življenje … Tudi Tjažu je bilo všeč!

Dvojna sreča

Po treh letih skupnega življenja sva svojo ljubezen okronala s pravo kmečko poroko v najinem rojstnem kraju. Povabila sva nove mestne prijatelje, sorodnike in vse sošolce iz osnovne in srednje šole. Zabavali smo se dolgo v noč in prav vsi so bili veseli, da sva kljub razdalji ohranila najino ljubezen.

Seveda sva čez nekaj mesecev vse razveselila še z eno novico – pod srcem sem nosila dvojčici, ki sta danes stari že devet let. V teh letih sva si zgradila na obrobju mesta hišo, imava ogromen vrt, na katerem lahko hčerkici skačeta in tekata. Naučila sem ju tudi, kako se pleza po drevesih. Med prazniki in počitnicami pa ju vedno odpeljem k babicama in dedkoma, da spoznata še to, kako zanimivo je na kmetiji. In ko je treba pobirati krompir, ko je trgatev, ko se kosi trava, sva s Tjažem vedno zraven!

''Če bi me nekdo pri 20 letih vprašal, kje se vidim v prihodnosti, bi mu zaupal, da nikoli ne bom imel družine, da bom vedno užival v družbi mičnih dam in da bom imel službo, zaradi katere bom potoval po tujih deželah. Toda kolo življenja se je zavrtelo drugače …''

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na