Mama Andrea Azzo iz Teksasa je skoraj uničila zdravje svojega sina, ker se ni zavedala, da mu njeno mleko ni dovolj. ''Ko dojenček veliko joka, a veste, da je jedel, po prsih veste, da mleko nastaja in izgineva, težko ugotovite, za kakšno težavo gre. Veliko dni sem preživela iskajoč odgovore, zakaj on ves čas joka, in našla sem marsikaj, s čimer sem se tolažila: mogoče gre za zobe, mogoče je samo faza, povezana z ločitvijo od mame, mogoče je to ali tisto, nikoli pa nisem dobila odgovora, da dojenček joka, ker je lačen,'' je povedala mama.

Ko je končno ugotovila, da premalo je in mu je začela dodajati adaptirano mleko, je njegov jok počasi izzvenel. ''Še vedno ponoči jokam zaradi vsega. Imam občutek, da bi morala biti kaznovana zaradi lastne neumnosti, trme in naivnosti, da samo jaz vem, kaj je dobro za mojega otroka. Čeprav je dojenje potekalo zelo dobro, je mleko postajalo vse slabše in na koncu je izginilo, jaz pa sem ves čas mislila, da je z dojkami vse v redu. Na začetku me je bilo strah njegovega nenehnega joka in zaradi tega nisem bila pozorna na to, da izgublja na teži. Pravzaprav sem za to krivila tehtnico, nisem niti reagirala, ko sem sama opazila, da ima roke in noge 'mlahave'. Vse, dokler podoji niso postali vse krajši, njegov jok pa konstanten. Šele takrat sem spregledala in se vprašala, ali je moje mleko v redu.''

Danes je star osem mesecev in ni v življenjski nevarnosti, pridobil je tudi nekaj kilogramov. Čeprav jo je sram vsega tega, ni želela biti tiho. Svojo zgodbo je povedala zato, da druge mame ne bi ponovile njene napake.

Tega, kar je doživela v porodnišnici, nikoli ne bo pozabila.