''Bodite zraven, dihajte z njo, držite jo za roko, bodite mirni,'' in še in še so bili nasveti medicinske sestre, ki nam je predavala o porodu. To je bila najina 'prva šola', iz katere sva se ves čas norčevala. 'Da ne boš pozabila zvezka, pa glej, da se boš lepo obnašala, sošolka,' sem jo ves čas dražil. Medtem ko sva sedela v drugi klopi kot dva zaljubljena sošolca in je ona pridno polnila svoj zvezek, sem sam samo poslušal in si poskusil ustvariti sliko tega, kar naj bi me čakalo. Nikoli nisem razmišljal, da ne bi bil zraven ob porodu. Teorijo sem podkrepil z ogledom porodov na spletu, kar je bilo dovolj, da sem bil miren in da sem mislil, da me res ne more nič presenetiti.

No, ni bilo ravno tako. Že ko ji je doma odtekla voda, me je pograbila panika, kar je videla, nisem pa priznal. Vso pot do porodnišnice me je spraševala, zakaj sem tiho, če sem živčen. Odkimaval sem, se mi pa zdi, da ni spregledala belih členkov, ko sem držal volan. Tista ura, ko sem sredi noči sam sedel na hodniku in čakal, da me nekdo pokliče v porodno, se je vlekla. Nisem vedel, kaj se dogaja z njo, v kakšno situacijo bom padel, se bo vse izteklo, kot sva govorila, da se bo. Se je tudi ona sprenevedala, ko je v avtu predihavala popadke, ali je možno, da je bila tako mirna? Tako, psihično mirna ... kakor da naju čaka nekaj vsakdanjega. ''Pridite, pridite, zdaj pa bo!'' in znašel sem se v porodni. Srce mi je razbijalo, da mi je bilo na trenutke slabo, dihal sem z njo – čeprav takrat bolj zase ... bilo je hitro in prej kot v uri sem postal oče. Če v filmih jokajo, ko v roke vzamejo svojega otroka, sam nisem mogel. Ker sem bil tako vzhičen, srečen. Še danes se mi žena smeji, ko obuja spomin na tisti dan, in pravi, da sem babico, s katero sem bil ves čas ob ženi, vprašal, če je videla, kako lepega sinčka imam.

Danes se šalim, da je bila karta za v porodno sobo ena najcenejših, kar sem jih kdaj kupil. 20 evrov sem plačal, da sem bil priča najlepšemu dogodku v svojem življenju. Dogodku, ki je naredil tudi en premik v mojem odnosu do nje. Ja, drugače gledam nanjo. Narobe bo, če rečem, da jo bolj spoštujem, je pa izjemnost rojevanja in moč, ki jo je imela ves čas, nemogoče opredeliti. Ego mi ne pusti, da bi jo prav preveč hvalil, vsem pa povem, da je zmagala. In mislim, da sama razume to sporočilo.

'Postal bom očka! Strah me je!'

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na