Zaloga testov

Bil je 13. junij, ko sva se z dragim odpravljala v Avstrijo po nakupih. Točno tisti dan bi morala dobiti menstruacijo, ampak občutek sem imela, da je po enem letu in pol neuspehov tokrat le ne bo. Doma sem imela v predalu kar celo zalogo testov (verjetno bi morali dati rednim strankam v lekarni kar popust, ker sem za teste porabila ogromno denarja). Zjutraj, ko sva bila skupaj v kopalnici, sem naredila test, ga položila na poličko in tresočih rok, kot že mnogokrat, odšla iz kopalnice in dragemu naročila, da naj po petih minutah pogleda, kakšen bo rezultat. In je bil … Z nasmehom od enega do drugega ušesa je prišel iz kopalnice, potem pa je sledilo objemanje in poljubljanje in …

No, takrat so se skrbi šele zares začele … Meseci so minevali, jaz pa sem imela vsak dan večji trebuh, ampak sem se vso nosečnost počutila bolj ali manj odlično. No, približno 14 dni pred predvidenim datumom poroda je mojega partnerja začelo že malo skrbeti, kako bo vse skupaj potekalo, in vsakič, ko me je iz službe klical, je bilo prvo vprašanje, če se že kaj dogaja. Zato sem sklenila – če se moj porod začne s popadki, ga pokličem, ko bodo na 5 minut že eno uro, ker drugače bova oba živčna.

Najprej smeh, nato strah …

V četrtek popoldan, en teden pred predvidenim datumom poroda, sem imela CTG, ki ni pokazal nič in tako sem domov prišla čisto nesrečna, ker mi je bil trebušček precej v napoto in sem si res želela čim prej roditi. Popoldan sem potem še risala po novi otroški sobici, si uredila nohte, šla na kavico, zvečer sva z dragim gledala televizijo in se ravno pogovarjala, da ob koncu oddaje greva spat. Vstala sem, šla proti kopalnici, in ker me je tiščalo na stranišče, sem mislila, da mi je ušlo. Pa sem sedela na straniščni školjki in je teklo in teklo, gledala sem mojega fanta in ni nehalo. Najprej sem se smejala, kako super je, da se bo očitno nekaj začelo dogajati, potem pa je nastopil strah. Šla sem nazaj na sedežno in si mislila, da bom še malo počakala, ker ne vem, ali je to tisto. Z brisačo med nogami sem gledala televizijo, se tresla, potem pa me je moj fant le poslal v spalnico in mi naročil, naj se oblečem. Želel je, da se pokažem v porodnišnici, da povedo, kaj je.

Ko sva prišla tja, me je pregledala precej groba sestra, voda pa mi je začela še bolj odtekati. Ura je bila 23.20, odprta pa sem bila 3 cm, CTG ni pokazal niti enega popadka. Zato sem vedela, da se bo vse skupaj zavleklo. Ker se je vse dogajalo ponoči, jaz pa nisem imela popadkov, so mojega fanta poslali domov, mene pa klistirati (tiste, ki pravijo, da je klistir hujši od poroda, želim vedeti, kakšen je potem njihov porod).

Po klistirju so se začeli neredni popadki, in sicer vsakih 15 do 20 minut. Ob 1.00 sem prišla v porodno sobo, priključili so me na CTG in potem sem ležala. Grozno mi je bilo, ker nisem smela vstati, ker sem si mislila – če bi lahko hodila, bi šlo vse skupaj hitreje. No, približno ob 3.30 so se začeli redni popadki vsakih 5 minut. Normalno sem jih predihavala, sem pa pogrešala dragega, ker mi je bilo dolgčas. Vem, da bi mi bilo vseeno lažje, če bi ga imela ob sebi. Odprta sem bila še vedno 3 cm.

Potem se je začelo ...

Ob petih je prišel ginekolog in me pregledal. Popadki so bili redni, vsak naslednji močnejši od prejšnjega, odprta sem bila od 4 do 5 cm. Takrat so mi rekli, da lahko pokličem svojega fanta. Segla sem po telefonu in v porodno je vstopil on. Vprašal me je, ali sem pozabila nanj. Revež, doma tako ali tako ni mogel spati in je pomival posodo, potem pa se kar sam odločil, da pride (ker je babica v sprejemni rekla, da naj gre za približno tri ure domov). In še dobro, da je prišel, saj sem ga bila res vesela.

Potem sem končno dobila masko – hvala tistemu, ki se je tega spomnil. Predihavala sem, ob 7. uri, ko je bila izmena, pa je vstopila babica Jožica. Mislim, da jo je moral nekdo poslati samo zame v mojo sobo. No, potem se je pa začelo. Jožica me je pregledala in povedala, da tako ne bo šlo. Potrebni so bili umetni popadki, ker sem odprta že 7 cm, otrok pa je bil še zelo visoko gor in se sploh ni spuščal. Mislila sem, da bo bolj boleče – saj so res boleli, ampak sta moj fant in babica ves čas govorila, kako naj diham, naj se umirim, zato je bilo lažje.

Potem pa sem počasi začela izgubljati nit. Vem, da me je babica pregledala okrog 8. ure in odločila se je, da je otrok dovolj nizko, da grem lahko na žogo. Vse mi je sama ponudila: žoga je bila na postelji, jaz pa stoje nagnjena čez njo. Hudičevo je bolelo, ker sem čutila prav pritisk glavice. Tako mi je uspelo predihati približno 15 popadkov, ki so bili vse bolj pogosti, potem pa sem rekla, da moram potiskati. Takrat sem šla nazaj na posteljo, potem pa se ne spomnim več ničesar. Vem, da sem vmes govorila, da bi ubijala za uro spanca, pa mi je babica rekla, da to zdaj govorim, ko bo pa dete zunaj, bom imela pa toliko energije, da niti pomislila ne bom na spanje. Heh, ko pomislim za nazaj, kako prav je imela. Potem je naenkrat prišel ginekolog in vprašal, ali pomaga, pa mu je babica odgovorila, da bom iztisnila.

Deklica ali deček?

Potem pa šok – maska je šla stran. O, to pa ne … sem se preveč navezala nanjo, ampak nisem imela moči, da bi jo sploh držala, tako da niso imeli preveč težav z mano. Potem sem pet popadkov potiskala in glavica se je začela porajati. Slišala sem babico: ''Uuu, tole dete ima pa ogromno las.'' Mojemu so rekli, naj potipa glavico, vendar je ni želel. Doma mi je povedal, da mu je bilo tako slabo, ker je bilo res grozno vroče v sobi, in da je bil poln adrenalina, da tega ni mogel narediti, ne da ne bi hotel. Potem so isto rekli še meni – naj dam roko spodaj ... Ah, je to res en čuden občutek, ampak lep, pa moker. Babica je rekla, da bo to punčka, lepa punčka, ginekolog pa je trdil, da bo, po nosku sodeč, fantek ...

No, naslednji popadek pa do konca. Pa sva jo dobila! Majčkeno, mokro, vso belo, ampak najlepšo punčko na svetu, z 10 prstki na rokicah in nogicah, s temno poltjo, kot da je pravkar prišla z dopusta ... Moj dragi je prerezal popkovino, potem so sledile čestitke in poljubljanje in ... ah, kar solze mi tečejo.

Najlepša izkušnja

Lahko rečem, da sem jo zaradi babice odnesla brez šivov, bila sem kot nova. Ves porod je bil najlepša izkušnja, saj sva na koncu dobila zaklad. Moram dodati, da mi brez mojega dragega verjetno ne bi uspelo, sploh ne tako dobro, kot mi je. Ves čas me je močil s hladnimi obkladki, mi pihal, me tolažil, stiskal za roke, hvalil ... Res lahko rečem, da sva jo rodila skupaj! Dragi, hvala ti! In hvala tistemu, ki nama je namenil najino lepotičko!

Kakšno izkušnjo ima za sabo Katja?